Prijateljstva iz Jugoslovanske ljudske armade (JLA), v kateri so zadnji fantje služili še v juniju 1991, so skoraj neločljivi del anekdot, ki spremljajo spominske pogovore nekoliko starejših slovenskih moških, tistih, ki so v vojski nekdanje skupne domovine Slovencev v uniformi leto dni ali celo več služili v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Prijateljstva v uniformi JLA in njihova nenavadna življenja, je bil naslov predavanja dr. Tanje Petrović na dvorcu Lanthieri v Vipavi. Njeni besedi Ob izidu knjige Utopija uniforme: Afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade je z zanimanjem sledilo približno 30 poslušalcev (skoraj) vseh generacij - od študentov do sivolasih mož - nekdanjih vojakov JLA, med katerimi je bil v napetem letu 1989, ko je na oblast v Srbiji prišel najmočnejši razdiralec Jugoslavije, Slobodan Milošević, tudi podpisani. Vipava je bila kot kraj predavanja (ne le zaradi tamkajšnjih prostorov univerze) dobro izbrana, saj je bilo na vrhuncu številčnosti JLA v Vipavi skoraj toliko vojske in z njo povezanega osebja kot ostalih prebivalcev.
Prijateljstva iz Jugoslovanske ljudske armade so trajna
"Obvezno služenje vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi je med mladimi v državi stkalo vezi, ki so presegle oziroma marsikdaj - vsaj začasno - kar zanemarile narodnostne, verske, izobrazbene in družbene razlike med fanti, ki so prihajali v vojašnice z vseh koncev nekdanje Jugoslavije. Te vezi so se kasneje - med že nekdanjimi vojaškimi tovariši - precej pogosto in trdno ohranjale vsaj do razpada naše nekdanje skupne domovine v letu 1991. Znaten del teh vezi se je - po prekinitvi zaradi balkanskih vojn - spet vzpostavil," je poudarila predavateljica. To se je zgodilo kljub krvavim dogodkom, v katere so bili za krajši čas vpleteni vsi jugoslovanski narodi. Posebej hudo je bilo to obdobje za Bošnjake, Albance, Hrvate in Srbe. Nekdanji vojaki - prijatelji teh narodnosti - so se v balkanskih vojnah neredko znašli z orožjem v rokah iz oči v oči na nasprotnih straneh frontnih linij. Tanja Petrović je znaten del knjige namenila razmišljanjem, kaj je od teh prijateljstev ostalo in kaj nam sporočajo za življenje v postjugoslovanskem obdobju.
Prijateljstva v različnosti
Avtorica knjige je kot antropologinja postavila tezo, da je prav moč ponavljajočih se ritualov, delovnih nalog in življenjskih praks, ki so potekale v za vse enaki uniformi, dajala okvir, znotraj katerega so drastično različni fantje (na primer nepismeni pastir in bodoči doktor matematike z že nastavljeno znanstveno kariero), ki se v civilnem življenju sploh ne bi srečali, našli skupni imenovalec. Niso le živeli skupaj drug ob drugemu, so tudi skrbeli drug za drugega in sklepali prijateljstva.
Po njeni oceni so se idejni očetje jugoslovanske vojske celo odrekli delu učinkovitosti (gotovo bi bile enote tehnično bolj učinkovite, če bi jih sestavljalo po znanju, jeziku in kulturnem okolju bolj homogeno moštvo) v korist vojske kot državljanskega (vzgojnega) projekta. JLA je imela zmogljivosti, ki so ustvarjale tesne medosebne vezi med vojaki. Te so temeljile na kolektivnosti, solidarnosti, egalitarizmu, vzgoji in tovarištvu. Veljalo je, da vsak lahko z nečim nekomu pomaga - pač glede na svoje znanje ali vojaške zadolžitve. Vojska je prinašala tudi splošno uporabna praktična znanja - od opismenjevanja do učenja za vozniške izpite. Šlo je za šolo skupnega življenja. Odprte so bile tudi poti, po katerih se je lahko posameznik izkazal s svojimi civilnimi znanji in talenti - tudi umetniškimi. Tako je bila na primer prav vipavska vojašnica znana po tem, da je omogočala nastope številnim že uveljavljenim glasbenikom.
Nasilja in diskriminacije je bilo v JLA - v primerjavi z ostalimi vojskami socialističnih držav - po oceni avtorice knjige - bistveno manj. Tanja Petrović je na primer naletela na sogovornika Srba, ki je med vojaškim rokom med izhodi v mesto skrbel za kolega Albanca, ki ni znal srbohrvaško.
Omenjene vrednote so bile trdne do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko tudi vojska ni mogla ubežati procesom razpadanja Jugoslavije, ki so se tedaj začeli in se hitro stopnjevali. Mnogi med temi, ki so ta prijateljstva doživeli, so te vrednote ohranili ne glede na razlike, ki so se po vojnah zelo ostro vzpostavile predvsem po etničnih, pa tudi verskih, mejah. Nekateri so se teh ostrejših razlik in ločnic zbali in si niso upali sami ponovno vzpostavljati stikov. Drugi so spet skušali poiskati nekdanje prijatelje. Včasih so naleteli na sovraštvo nekdanjega vojaškega tovariša. Večkrat so bili neuspešni, posebno pri iskanju v Bosni in Hercegovini, kjer je bilo zaradi etničnega čiščenja in izseljevanja zaradi golega preživetja najhuje.
"Več sogovornikov me je prosilo, naj jaz poiščem njihove vojaške prijatelje. Sami si tega niso upali. Bali so se, da bodo izvedeli, da je prijatelj mrtev ali pa da je postal čisto drugačen, morda sovražen človek," je med drugim povedala predavateljica. Znaten del teh prijateljstev pa se je - po njenih opažanjih - obnovil.
Ob tem pa so ostale razpoke v mnogih biografijah teh nekoč mladih mož, ki destabilizirajo sedanjost. Izkušnje in čustva teh ljudi razkrivajo, da prijateljstva ne živijo le skozi vzdrževanje vezi, ampak tudi skozi tišino, obotavljanje in hrepenenje po ponovnem srečanju, ki se verjetno ne bo nikoli zgodilo.
Vojaška izkušnja je bila predvsem pozitivna
Razprava po predavanju, ki jo je usmerjala dr. Jasna Fakin Bajec z novogoriške Fakultete za humanistiko, sicer ni bila ravno izjemno izčrpna in osredotočena na prijateljstva. Razširila se je na zgodbe, anekdote in tudi na vprašanje služenja žensk v armadi. Klavdij Komel iz Nove Gorice je povedal svojo pozitivno življenjsko in prijateljsko zgodbo iz JLA, ki ni sledila stereotipom o tem, da so Slovenca vedno poslali na drugi konec države, diplomanta fakultete pa v najbolj odročno stražnico. "Služil sem v letu 1985 v Ljubljani. Čeprav sem bil blizu doma, sem na začetku to doživljal, kot da sem nekje daleč, saj smo res prišli skupaj zelo različni fantje. V vojašnici je bila Jugoslavija v malem, fantje z vseh koncev - od neizobraženih do diplomantov fakultet. Kljub temu nisem imel nobenih resnih težav. Naš poveljnik nam je celo omogočil, da je skupina, v kateri sem bil tudi sam, pospremila enega od naših starejših kolegov, vojaškega prijatelja, ki se je pripravljal na zakonsko življenje, na poroko v Sarajevo. S tem kolegom po razpadu Jugoslavije dolgo nisva imela stikov. Po 20 letih sem med počitnikovanjem v Dalmaciji slučajno naletel na gospo iz Sarajeva, ki bi lahko Branka poznala. Pomagala mi ga je poiskati in danes imava spet redne prijateljske stike."
Marjan Božič iz Vrhpolja, ki je služil v JLA v sedemdesetih letih, je povedal, da so tedaj od Slovencev veliko pričakovali, a so tudi cenili njihovo znanje iz civilnega življenja. Raziskovalka Ana Čič je spregovorila o prostovoljnem služenju žensk v armadi, ki pa se je v osemdesetih letih začelo prepozno, da bi - ob nujnih finančnih in organizacijskih vložkih, ki so v tedaj že hirajoči Jugoslaviji pešali - dalo resne rezultate.
Tanja Petrović je ocenila, da je tudi življenje vojakov v JLA zgodovinska in kulturna dediščina, ki se je z njenim razpadom v velik meri izgubila, predvsem pa sta se izgubili možnost in izkušnja srečevanja drastično različnih ljudi, ki so sklepali prijateljstva. Knjigo je avtorica pripravljala skoraj 18 let. V tem času se je večkrat - z daljšimi časovnimi premori - pogovarjala s 40 različnimi nekdanjimi vojaki JLA iz vseh jugoslovanskih republik, rojenimi v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja - z moškimi (nekdanjimi fanti) različnih narodnosti, izobrazbe in družbenega položaja.
In kaj je sprožilo njeno zanimanje za to temo? "V JLA je seveda služil oče in številni moji sorodniki in znanci. Med njihovimi pripovedmi sem zaznala, da vidijo to izkušnjo življenja v JLA kot pomembno in smiselno. Ta čas jim veliko pomeni. Zazdelo se mi je, da je v tem nekaj bistveno večjega kot nostalgija, če prijateljstva iz vojske toliko različnim ljudem toliko pomenijo."
