Na starem gradu Karolina je nekoč živel graščak, ki je imel oskrbnika. Ta je imel lepo hčerko Špelo, v katero se je graščak zaljubil. Ker pa ga ni hotela za moža, je njenega očeta vrgel v ječo. Špeli je uspelo s svojim zaročencem uiti v gozd. Tam so jo izbrali za poglavarko roparske tolpe, ki je ropala samo bogataše. Pravijo, da so si ves plen razdelili pri Pavlakovi lipi in ga zakopali. Pod Šumikom, v Ravbarskih pečeh, pa so imeli svoje skrivališče in zatočišče.
Špela je hotela rešiti svojega očeta, zato so si roparji kupili vojaške uniforme in odšli na grad. Tam jih je graščak z veseljem sprejel. Pili in jedli so vso noč. Ko so napili vse graščakove vojake, so roparji izkoristili priložnost ter rešili Špelinega očeta in druge zapornike. Nato so zažgali grad in pobegnili v gozd pod slap Šumik. Od gradu so ostale samo ruševine, ki so vidne še danes.
Nekega dne, ko se je tolpa vračala na Šumik, so slišali, da je v cerkvi bíla sedma ura. Špela je rekla: "Lovrenški zvon že zvoni, letos bomo nesrečni." Ko so prišli na Šumik, je zadnji član tolpe pozabil izdreti kline, po katerih so plezali v svoje skrivališče. Kmalu so jih ujeli biriči in napovedana nesreča se je uresničila.
Pragozd Šumik
Tam, kjer je danes pohorski pragozd Šumik, se je v davnih časih potikala tolpa razbojnikov, ki jo je vodila - poveljnica. To, da je bila ženska, nedvomno drži, v zgodbah, ki so ohranjene, pa so jo klicali z različnimi imeni: Špela, Fela, ravbarhauptmanca Špela ali Kuštrela.
Razbojniki so se pri nas pojavili ob koncu 16. stoletja, v času Ilirskih provinc (1809-1813) pa so se umaknili v odročne in težje dostopne predele. Kazni za ujete roparje so bile hude, na znane obraze pa so bile razpisane denarne nagrade. Vendar tudi te niso pomagale, saj so se ljudje razbojnikov preveč bali. Pohorski ravbarji si ne bi mogli izbrati primernejšega zatočišča, saj je še danes težko dostopno, divje in ravno zaradi tega veličastno.
Zanimivosti v bližini
Črno jezero
Lobniška drča
Vernski slap
Ravbarske peči
Območje Šumika leži v soteski Lobnice na severni strani Pohorja. Gre za enega redkih ostankov naravnega rastja s prvobitnim sestojem bukve, gabra, hrasta, smreke in kostanja. V rezervatu je tudi rastišče rjastega sleča (Rhododendron ferrugineum), nenavadnega kamnokreča (Saxifraga paradoxa) in alpskega svišča (Clematis alpina). Območje, ki je zavarovano od leta 1967, obsega dobrih 50 hektarov.
V pragozdu si bomo ogledali dva slapa. Veliki Šumik pada prek granodioritnega praga v dolžini 36 metrov. Slikovit je zaradi svoje širine in vodnatosti. Samo 200 metrov niže se ob mostu čez Lobnico peni Mali Šumik, katerega voda pada v več slapičih, ki skupaj merijo devet metrov. Na desni strani struge so Ravbarske peči, kjer naj bi imela svoje skrivališče ravbarska tolpa. Po nekaterih pripovedovanjih je Kuštrela v votlini skrivališča okamnela in še vedno čaka na odrešitev.
Izhodišče izleta in opis
Bajgot dosežemo iz različnih smeri: iz Slovenskih Konjic čez Oplotnico in Osankarico, z Areha od Ruš čez Staro glažuto. Če se pripeljemo z Osankarice, nadaljujemo naprej proti Arehu, vendar na prvem križišču zavijemo levo na Bajgot. Parkiramo na parkirišču ob Lobnici, pri prostoru za piknik. Poiščemo markacije za pragozd Šumik.
Pot gre sprva ob potoku, nato ga postopoma zapusti. Hodimo po strmem pobočju. Lobnica je globoko pod nami, pot pa izpostavljena. Pri napredovanju si moramo pomagati tudi z žično vrvjo, stopiti na kakšno skalo in se prijeti za klin. Ob Velikem Šumiku se lahko spustimo čisto pod slap k strugi Lobnice. Če želimo pot nadaljevati do Malega Šumika, hodimo ob vodi do lesenega mostička čez Lobnico. Nekaj metrov pod mostom je drugi, manjši slap.
