Bilo je v davnih časih, ko Pohorje še ni bilo naseljeno in na njem razen ptic, gamsov, srnjadi in druge divjadi ni bilo živih bitij. V vdolbinah so bila jezera, okoli pa temni gozdovi. Na vrveh so se sončile široke jase, z mahom in travo pokrite. Ribniško jezero na Črnem vrhu je kakor mlado oko gledalo v nebo, čisto in neomadeževano.
V Slovenijo so z vseh strani prihajali ljudje. Vile so se pred njimi umikale s pogorja na pogorje in iskale še nenaseljen prostor. Tako so pripotovale na Pohorje. Ko so prišle do Ribniškega jezera, so ostrmele nad lepoto okolice. Poleti so se kopale v kristalno čisti vodi in plesale. Tedaj so se dvignili izza Črnega vrha beli oblački in kakor bele ovčice hiteli prek neba. Redki ljudje po dolinah so tedaj vedeli, da bo lepo vreme, in hiteli po svojih opravkih. Pozimi so se drsale po ledu na jezeru in droben snežni piš se je vlekel po gozdovih v dolino in pokril pokrajino z belo odejo.
Njihov mir so motili le psoglavci, ki so se klatili po svetu in ropali. Imeli so samo eno oko sredi čela. Če so prišli v bližino Črnega vrha, so vile zaplesale nad jezerom divji ples. Jezero se je penilo in črni oblaki so se dvignili iz njega pod nebo. Ognjeni bliski so parali nebo in zamolklo grmenje je pregnalo vsiljivce daleč stran. Zopet se je nebo zjasnilo in veter je ponehal. Pohorje se je spet zasvetilo jasno in čisto v soncu.
Vile so imele okoli jezera krasne vrtove s planinskimi rožami. Zasadile so arniko, brusnice, maline, encijan, pljučnik in druge rastline. Črede gamsov in srn in drugih živali so bile prijateljice gozdnih vil. Mirno so se lahko pasle po planinah, ki so jih čuvale vile. Zdravilna moč rastlin jih je ščitila pred ranami in bolečinami. Planina Črnega vrha in Kop je bila pravi raj.
Toda prišli so drugi časi. Jezera v globinah so odtekla. Ljudje so se začeli naseljevati po Pohorju. Gradili so gradove in graščaki so s svojimi psi prirejali lov. Nikjer več ni bilo miru. Vile so se morale umakniti. Ostale pa so zdravilne rastline, ki jih nabiramo še danes.
Zanimivosti v bližini
• cerkev sv. Jerneja iz 14. stol. v Ribnici
• Črni vrh, najvišji vrh Pohorja, 1543 m
Sledi vilinskih vrtov
Na vilinske vrtove ob Ribniškem jezeru nas bodo spominjali lokvanji, ki poleti cvetijo na črni vodi. Arniko pa bomo morali poiskati na pohorskih planinskih tratah, planjah, ki so jih pred stoletji s krčenjem gozda ustvarili pastirji, da so pridobili nekaj pašnih površin. Planje so nasploh rastišče zanimivih rastlin: poleg navadne arnike (Arnica montana) rastejo tu še močvirsko ciprje (Chamaenerion palustre), Kochov (Gentiana acaulis) in panonski svišč (Gentiana pannonica).
Do jezera se bomo sprehodili z Ribniške koče. Najprej se bomo povzpeli na bližnji Jezerski ali Ribniški vrh, ki je z višino 1537 metrov eden najvišjih pohorskih vrhov. Z golega vrha, kjer stoji mogočen spomenik padlim partizanom planincem, je čudovit razgled. Proti jugu gledamo v Mislinjski graben, na Paški Kozjak, Graško goro in dalje proti Posavskemu hribovju, proti severu na Radlje ob Dravi in na pogorje Kozjaka, na zahodni strani vidimo tik pod Malim Črnim vrhom, 1533 m, Ribniško kočo, na vzhodni strani pa leži Ribniško jezero, 84 metrov dolgo, do 40 metrov široko in samo do meter globoko.
Ribniško in Črno jezero ter Lovrenška jezera niso prava jezera, ampak visoka šotna barja, ki so se razvila pred 8000 leti. V zamočvirjenih kotanjah so v dolgih stoletjih nastala barja, za katera je značilno, da nimajo nobenega stika s podtalno vodo in se napajajo samo z deževnico. Značilni rastlini sta šotni mah in barjansko ruševje, ki prehaja v smrekov gozd. Zanimiva rastlina pohorskih šotnih barij je tudi mesojeda okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia), ki z lepljivimi laski na listih lovi manjše žuželke in se z njimi hrani.
Izhodišče izleta in opis
Ribniško kočo dosežemo iz Dravske doline. S ceste Maribor-Dravograd nas pri Podvelki smerokaz za Ribnico na Pohorju usmeri preko Drave. Vzpnemo se po asfaltni cesti do Ribnice, nato pa še deset kilometrov po makadamu do Ribniške koče.
Od Ribniške koče sledimo markirani poti proti vzhodu. Povzpnemo se na Jezerski ali Ribniški vrh, z njega pa se spustimo v kotanjo, kjer se med ruševjem skriva temno Ribniško jezero.
Na izhodišče se vrnemo po isti poti.
