Primorke in Primorci so se pred 20 leti razveselili prve številke prvega slovenskega regionalnega dnevnika Primorske novice. A Primorci so prvi dnevni časopis v resnici imeli že v časih habsburške monarhije. Leta 1898 je v Trstu kot dnevnik začel izhajati list Edinost, daljni prednik Primorskega dnevnika. Tisk je sicer Slovencem v prostoru današnje Italije vedno pomenil močno orožje za ohranjanje slovenstva. Vse tesnejše sodelovanje med Primorskim dnevnikom in Primorskimi novicami pa dokazuje, da se ideja o skupnem primorskem dnevniku udejanja. Edinost je začela leta 1876 v Trstu izhajati kot polmesečnik, nekaj časa je list med slovenske bralce prihajal kot tednik, od 2. aprila 1898 pa kot dnevnik. V letih, ko se je v Italiji vzpenjal fašizem, je bil glasnik protifašističnega odpora, morda najglasnejši v Evropi; 4. septembra 1928 pa so ga fašistične oblasti utišale. Do takrat je Edinost Trst in okolico opozarjala, da so tam tudi Slovenci, slovenska beseda pa je v slovenske družine tako ali drugače prihajala tudi v časih, ko je bila prepovedana.
Kmalu po kapitulaciji Italije, 24. novembra 1943, je Osvobodilna fronta v vasi Zakriž začela izdajati Partizanski dnevnik. V majhni ciklostilni tehniki je vsak dan nastajalo glasilo slovenskega upora proti okupatorju. Njegovo uredništvo in tehnika sta se kasneje preselila v tiskarno Doberdob v Govcu v Gorenji Trebuši in nazadnje pod Vojsko, kjer je delovala tiskarna Slovenija. Partizanski dnevnik je izhajal vse do osvoboditve, pod tem imenom pa še nekaj dni v Trstu, kjer se je 13. maja 1945 preimenoval v Primorski dnevnik.
Z izjemo ponedeljka Primorski dnevnik vsak dan osrednjo pozornost namenja življenju in delu Slovencev v tržaški, goriški in videmski pokrajini, posega pa tudi v širši slovenski, italijanski, evropski in svetovni prostor. Osrednje uredništvo ima v Trstu in manjše še v Gorici, v Čedadu in Celovcu pa svoji dopisništvi. Uredništvo vodi odgovorni urednik Igor Devetak.
Primorski dnevnik ima v svoji glavi še vedno zapisano, da je njegov predhodnik Partizanski dnevnik. "Malo je časopisov, če sploh je kateri, ki se lahko pohvalijo s tako preteklostjo. Mi smo na ta izvor zelo ponosni, saj je bil Partizanski dnevnik podvig brez primere. Brez njega tudi Primorskega dnevnika ne bi bilo. Zato imamo ta napis še vedno v glavi Primorskega dnevnika in bo tam tudi ostal. Ni prihodnosti brez preteklosti in naša preteklost je odraz borbenosti Primorcev v času, ko je beseda zalegla še bolj kot orožje. Mislim, da to cenijo tudi naši bralci in naročniki. Če pa napis koga moti, kar je tudi možno, je to pač njegov problem," je rad poudarjal Devetakov predhodnik, dolgoletni odgovorni urednik Dušan Udovič.
V časih nekdanje Jugoslavije so slovenskemu tržaškemu dnevniku nekateri zamerili, da je preveč naklonjen tedanjima slovenski in jugoslovanski oblasti in s tem blizu neki ideologiji. "Če se je takoj po osvoboditvi boril za pripadnost Trsta Jugoslaviji, je pozneje, po prihodu Italije leta 1954, postal glavno orožje v boju za pravice Slovencev v Italiji. To so bila leta hladne vojne in toge ideološke konfrontacije, zato je bil tudi Primorski dnevnik v skladu s časi v marsičem ideološko tog. Titova Jugoslavija in z njo Slovenija sta manjšino podpirali, to je dejstvo. A del Slovencev v Italiji je bil ves povojni čas nastrojen protikomunistično in zato protijugoslovansko, ti se seveda niso prepoznavali v Primorskem dnevniku. Potem so se stvari spremenile, odnosi so se vse bolj normalizirali in Primorski dnevnik je s časom dobil potrebno širino. Danes si upam trditi, da je to sodoben, odprt časopis, ki skuša zadostiti čim širšemu krogu bralcev med Slovenci v Italiji," je poudaril Udovič in dodal: "Najbrž nikoli ne bomo časopis prav vseh Slovencev, a se skušamo temu čim bolj približati. Naš koncept odgovarja prostoru Alpe-Jadran, logično je, da smo pozorni do dogajanja in življenja ljudi na obeh straneh zdaj že bivše državne meje."
Da je to še vedno rdeča nit delovanja Primorskega dnevnika, poudarja tudi Igor Devetak, ki je vajeti uredništva prevzel pred petimi leti. "Kot informativni list in vezno tkivo je Primorski dnevnik nezamenljiv v vsakdanjem življenju Slovencev v Italiji. Z opravljanjem temeljne naloge informiranja manjšino povezujemo, ohranjamo in hkrati krojimo identiteto in jezik njenih pripadnikov, spremljamo vsakodnevni utrip te skupnosti in po naših močeh spodbujamo njen razvoj v koraku s časom. Vse prej kot zanemarljivo je tudi dejstvo, da smo med večjimi zaposlovalci mladih Slovenk in Slovencev v Italiji, s čimer utrjujemo slovensko prisotnost. Ker smo novinarji Primorskega dnevnika doma v dveh jezikih, dveh kulturah in dveh državah, obvladujemo dinamike narodnostno mešanega okolja. To posebnost vsakodnevno živimo, o njej vsakodnevno poročamo," pravi Devetak.
Ni prihodnosti brez preteklosti in naša preteklost je odraz borbenosti Primorcev
"Naše sodelovanje s Primorskimi novicami ima tradicijo in je zadnja leta intenzivno, malodane vsakodnevno," poudarja Devetak. Uredništvi obeh medijskih hiš sta skupaj že zasnovali nekaj priložnostnih prilog, skupaj objavljajo mesečni prilogi Tantadruj in Na valovih znanja. "S kolegi iz Primorskih novic si vsakodnevno izmenjujemo novice in članke, kar pa je mogoče samo med dvema dnevnima listoma. Enim in drugim dajejo te izmenjave širši domet, vsebinski in prostorski. Že računamo drug na drugega in delujemo, kot da bi bili del istega novinarskega kolektiva. Ne znam si predstavljati našega dela brez stika s kolegi čez mejo. To sodelovanje ima torej potencial na dolgi rok," je prepričan Devetak.
Novinarskih izzivov je veliko. "Obmejni ljudje smo nekako že povezani in soodvisni, tudi naš vsakdanjik je že čezmejen - sicer z oviro, upam začasno, ponovnih kontrol na meji, s katerimi se nikakor ne moremo sprijazniti -, vendar je dela še veliko, zato da bo naše okolje zares brezmejno. Udejanjali ga bomo le s pretokom in dostopom do istih informacij. Takšnega prostora si želimo, ker ponuja veliko priložnosti, za katere nas je bila meja prikrajšala. Priložnosti v gospodarstvu, kulturi in medosebnih stikih," je nazoren Devetak, ki je kolegom iz Primorskih novic čestital ob 20-letnici dnevniškega izhajanja. "Med novinarji si običajno zaželimo veliko dobrih novic in lepih zgodb, kolegom iz Primorskih novic pa posebej želim tudi primorske borbenosti in vztrajnosti. Slovenke in Slovenci na obeh straneh nekdanje meje potrebujemo vaš dnevni glas."
Slovenski mediji v Italiji
Začetke slovenskega tiska na Tržaškem zasledimo že v letu 1848, ko je začel izhajati Slavljanski domoljub in kasneje Jadranski Slovljan. Po etru pa se je slovenska beseda s Tržaškega oglasila prek Radia Trst A, ki ga je v začetku nadzirala partizanska oblast, nato zavezniška, po priključitvi Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji pa ga je prevzela državna mreža RAI. Med slovenskimi tiskanimi mediji v Italiji sodi med najbolj brane tednik Novi glas, ki je nastal leta 1996 z združitvijo takratnih Katoliškega glasu in Novega Lista. V Benečiji pri svojem poslanstvu ohranjanja slovenske besede vztrajata tednik Novi Matajur in štirinajstdnevnik Dom. Na Tržaškem, Goriškem in Videmskem izhajajo še nekatera otroška, družinska in verska glasila, vse pestrejši je tudi splet.
