Začetek julija je v Karlovyh Varyh, prikupnem češkem mestu, velik filmski praznik. Vsako leto se tam namreč odvija eden najstarejših filmskih festivalov v Evropi, mednarodni filmski festival (KVIFF). Prvo leto predvajanja filmskih izdelkov sega v leto 1946 (enako kot filmski festival v francoskem Cannesu), le da je bil takrat festival (in še nadaljnji dve leti) v bližnjem zdraviliškem mestu Mariánske Lázni. Mesto Karlovy Vary je festival sprejelo leta 1949 in do 1958. je bil tam vsako leto, potem pa se je za 25 let vrinila - Moskva. Sistem eno leto Karlovy Vari in drugo leto Moskva je trajal do leta 1993. Nato se je za KVIFF začelo novo obdobje. Festival je začel voditi znani češki igralec Jiří Bartoška; novi predsednik filmskega festivala mu je počasi vračal staro slavo, pri čemer mu je veliko pomagala filmska kritičarka in novinarka Eva Zaoralová, kasneje petnajst let programska direktorica. Bartošek in Zaoralová sta še danes tamkajšnji najbolj prepoznavni osebi. V kriznih časih devetdesetih let, ko je festivalu grozil konec, sta vztrajala - in veljata za najzaslužnejša, da je preživel in v svet ponesel ime tega mesta na zahodu Češke.
Karlovy Vary so moje domače mesto in filmski festival je naša največja kulturna atrakcija, polna akcije. Teden dni filmov, koncertov, ulice pa polne znanih osebnosti, domačih in tujih. Domačini živimo s festivalom in tudi sama se spomnim, da sem se tega praznika vedno zelo veselila. Letošnji festival je nosil številko 57 in pogled v preteklost pove, da se je od časov, ko sem bila še otrok, zelo spremenil. Otroški spomin, ki ga ohranjam, je kino na prostem, kjer so se filmi predvajali pozno zvečer, ko je bila že tema. Danes festivalskega kina na prostem ni več in menda nič ne kaže, da bi se vrnil. Škoda. Pravijo, da je KVIFF bolj ljudski kot festival v Cannesu, a ker slednjega še nisem obiskala, tega ne morem potrditi. Vem le, da se tam filmi predvajajo v eni filmski dvorani, medtem ko so pri nas na različnih koncih v središču mesta.
Nekoč smo imeli tudi neobičajno prizorišče Espace Dorleans, ki je izgledalo kot cirkuški šotor. Privlačen prostor, a le na prvi pogled, saj je bilo tam zelo neudobno spremljati filme. Človek se je res počutil, kakor bi sedel v šotoru, vključno s slabim zrakom, ki je gledalca hitro uspaval; tudi mene je po prvih petih minutah. Nikoli prej nisem zaspala v kinu, niti v veliko bolj udobnih sediščih ne ...
Dan obiskovalca filmskega festivala
Kdor želi obiskati festival in si ogledati filme, potrebuje festivalsko prepustnico (za en dan, dva, tri ali pet dni - ali za ves festival) s kodnim zapisom, za katere filme ima rezervirane vstopnice. Rezervacije opravite na aplikaciji, ki jo prenesete na telefon. Letos je bilo za 445 filmskih projekcij prodanih več kot 123.500 vstopnic.
Jaz sem imela tokrat "pass" za tri dni festivala, a ne morem reči, da sem bila z izbiro filmov zadovoljna tako kot prejšnja leta. Tudi kakšno rezervacijo sem zamudila. Na srečo je med obiskovalci prijetna solidarnost in tako lahko prideš do vstopnice za film tudi tako, da ti jo odstopi kdo, ki si filma ne more ogledati. Ta izmenjava se zgodi kar pred začetkom filma pred dvorano. Ne vem, kako je pri drugih filmski festivalih, ampak v Karlovyh Varyh mora vsak z vstopnico sedeti na svojem mestu pet minut pred začetkom filma. Če ostane kakšno mesto prosto, lahko tja sedejo tisti, ki imajo "pass", nimajo pa vstopnice za ta film. Tako včasih pred kinom ljudje čakajo tudi uro in več. Tudi jaz sem tako že čakala večkrat, kar je precej adrenalinski občutek, saj do zadnje minute ne veš, ali boš imel srečo in film videl ali ne. Letos sem bila ob takšnem čakanju vedno uspešna in zadovoljna, da sem si tako lahko ogledala enega starejših češkoslovaških filmom Kulový blesk (Kroglasta strela). Ena od glavnih igralk filma je letos prejela nagrado predsednika festivala, zato sem še bolj zadovoljna, da sem ujela edino projekcijo filma. Gre za dobro komedijo s konca sedemdesetih let - in kdor ima rad češkoslovaške komedije, mu Kulový blesk zelo priporočam.
Srečanje z Damjanom Kozoletom
Leta 2016 sem na KVIFF spoznala slovenskega režiserja Damjana Kozoleta. Takrat je bil njegov film Nočno življenje v glavni sekciji, Kozole je prejel nagrado za režijo. Po projekciji filma sem se srečala z njim, fotografirala in poklepetala v slovenščini, kar ga je verjetno precej presenetilo. Kdo bi pričakoval, da te Čehinja nagovori v slovenskem jeziku? Seveda pa mi takrat slovenščina še ni šla tako dobro kot danes. Takrat je bila dodatna zanimivost ta, da sem imela fanta iz Brežic, gospod Kozole pa je doma iz istega mesta, kar sem mu omenila. Še danes hranim fotografijo, na kateri sva skupaj.
Tri leta kasneje je imel Damjan Kozole v glavni sekciji festivala spet svoj film - Polsestra. Veselila sem se ogleda in na projekcijo sem peljala tudi svojo mamo. Po filmu sem se želela spet oglasiti Kozoletu in pohvaliti film. Mama me je opozorila, da se me gotovo ne bo spomnil, in z odprtimi usti je gledala, ko sva midva prijetno klepetala. Takoj se me je spomnil in me s tem zelo razveselil. Dogodek mi je polepšal dneve, saj je bilo leto 2019 zame izredno težko in sem se tako malce razvedrila. Upam, da bo v prihodnosti imel Kozole še kakšen film v glavni sekciji in ga tako še tretjič srečam v Karlovyh Varyh.
Mojih enajst letošnjih filmov
Letos sem si na festivalu ogledala enajst filmov. Žal sem zgrešila dobitnika glavne nagrade, kristalnega globusa, bolgarsko-nemški film Urotcite na Blaga (Blagine lekcije). Menda je izjemen. Med filmi glavne sekcije me je najbolj pritegnil novi češki film z naslovom Úsvit, v angleščino so ga prevedli We Have Never Been Modern (Nikoli nismo bili moderni). Govori o aktualni temi, problematiki razumevanja spolov oziroma doživljanja spolne identitete, čeprav se dogaja leta 1937. Mislim, da bi po ogledu tega filma vsak težko trdil, da ostajata samo dva spola.
Drugi zelo zanimiv film, ki sem si ga ogledala, je bil iz Kanade, direktno iz Quebecka. Imenuje se Les chambres rouges (Redeče sobe). Napet triler, ki ne popusti od prve minute do konca in v gledalcu zbuja strah, a brez brutalnih prizorov. Tretji, ki bi ga letos med svojimi izbranimi lahko izpostavila, je dokumentarec francoskega režiserja o Sarajevu v času vojnega obleganja. Imenuje se Facing Darkness. Dokumentarec ima dva dela - v prvem so amaterski posnetki iz Sarajeva v času obleganja, druga polovica pa so pogovori z ljudmi, ki so te posnetke posneli, in njihovi spomini po vsem tem času. Ker me vojno dogajanje v Sarajevu zanima, je Facing Darkness name naredil velik vtis. To je bil tudi edini letošnji film na KVIFF, kje je bilo mogoče slišati jezik iz držav nekdanje Jugoslavije.
Kje so slovenski filmi?
Včasih sem filme izbirala drugače kot danes. Običajno sem si želela ogledati nekaj filmov iz glavne sekcije, kakšen češki film in kak dokumentarec; v srednji šoli sem dodala še francoski film, saj sem se učila francoščino. Od leta 2010 je moja izbira drugačna - zdaj iščem slovenske filme. Slovenski film je zame zelo pomemben, ker rada poslušam in se učim slovenščine. Prvi, ki sem ga videla na festivalu, je bil 9:06 Igorja Šterka.
KVIFF je zame edina priložnost, da lahko na Češkem uživam ob slovenskih filmih na velikem platnu. Zato vsako leto z nestrpnostjo čakam predstavitev programa in iščem, ali se je tja uvrstil tudi slovenski film. Če ga ugledam, je to zame skoraj praznik ... tako drugače je gledati slovenske filme v kinu kot pa doma na računalniku. V zadnjih treh letnih ga pri nas žal ni bilo. Razumem, da je Slovenija majhna država in nima velike filmske produkcije, a v letih pred epidemijo covida so bili redki festivali brez "slovenščine". Trudim se biti optimistična in upam za naprej. Pa naj bo igrani film ali dokumentarni ...
Velika filmska imena v Karlovyh Varyh
Vsak KVIFF je unikaten tudi zato, ker ga vsako leto obiščejo priznana imena iz filmskega sveta. Letos je kot častni gost festival obiskal Russel Crowe in prejel posebno nagrado, kristalni globus za umetniški prispevek k svetovni kinematografiji. Gre za priznanje predsednika festivala; Jiří Bartoška je ob njem nagradil še igralko Robin Wright in igralca Ewana McGregorja, ki je na češkem predstavljal svoj film You sing loud I sing louder, v katerem je zaigral s svojo hčerko Claro Mathilde McGregor. V preteklosti so vzdušje festivala med drugim izkusili Elijah Wood, John Malkovich, John Travolta, Richard Gere, Mel Gibson, Uma Thurman, Helen Mirren, Johnny Depp in mnogi drugi.
Lahko vam zatrdim, da je obisk Karlovyh Varyh posebno doživetje, ki ga priporočam ljubiteljem filma. Ne gre le za filmske projekcije, ampak za doživetje mesta s koncerti, različnimi dogodki in atrakcijami za obiskovalce. 58. festival bo potekal od 28. junija do 6. julija prihodnje leto in že zdaj napovedujejo prav poseben program, saj bo Jiři Bartoška obeležil 30 let predsedovanja festivalu.
