Silvio Berlusconi, goljufivi plejboj, ki se gre politiko: Že desetletja oblikuje in razdira koalicije, da sam ostane na površju

Silvio Berlusconi kot Jezus Kristus. Primerjavo si je omislil poslanec Gianfranco Rotondi, šestkrat zaporedoma izvoljen v italijanski parlament, vsakokrat v drugi stranki, vselej desno od sredine, a ne predaleč, preizkusil je nič manj kot osem različnih poslanskih skupin, zagotovo rekorder v preskakovanju. V svojem volilnem okrožju je bog, v parlamentu nihče. Na vprašanje, ali bo Berlusconi izvoljen za predsednika republike, je odgovoril, da bo težko, ampak čudeži se dogajajo. In na pripombo, da je bil Berlusconi obsojen, je imel Rotondi pripravljen odgovor: "Tudi Kristus je bil žrtev obsodbe."

Že dejstvo, da se resen časnik, kot je največji italijanski dnevnik Corriere della Sera, na ta način norčuje iz Berlusconija, kaže na odnos politike do njegovih predsedniških ambicij. Italijanski predsedniki, samo dvanajst jih je bilo, so bili resni in izkušeni politiki, vsi ob izvolitvi moralno neoporečni. Nihče se ni sam kandidiral za predsednika, njihova izvolitev je bila vselej sad dogovora.

Z Berlusconijem je drugače. Njegova kandidatura ni bila plod dogovora, sam jo je izsilil in s tem dejansko prisilil partnerski stranki, Ligo Mattea Salvinija in Brate Italije Giorgie Meloni, da ga podpreta. To sta storila brez prepričanja, nerada, ampak iz nuje, kajti Berlusconijeva stranka Naprej Italija! je po sedanjih anketah nujno potreben partner desnosredinski koaliciji za zmago na parlamentarnih volitvah, ki naj bi bile spomladi prihodnjo leto.

Za Berlusconija to ni izjema. On že desetletja oblikuje in razdira koalicije, vselej z edinim namenom, da sam ostane na površju.

Od stanovanj do televizijske mreže

V politiko je vstopil v 80. letih prejšnjega stoletja. Veliko denarja si je prej nakopičil z gradbeništvom; takrat se je Italija razvijala, ljudje so kupovali stanovanja in on jih je prodajal. Ne ljudskih gradenj revežem, stanovanja bogatim ljudem. Ni znano, kako je prišel do denarja; kar nekaj njegovih sodelavcev je bilo obsojenih zaradi povezav z mafijo, njemu tega niso nikoli dokazali. Sam trdi, da je začel kot popoln revež, prepeval je na križarjenjih, ki so si jih v tistih časih privoščili samo bogataši, pri klavirju ga je spremljal Fedele Confalonieri, ki je kasneje postal njegov najtesnejši sodelavec.

Svoj denar je vložil v prvo zasebno televizijsko mrežo v Italiji. Takrat je imela državna televizija monopol, možne so bile samo lokalne zasebne televizije in Berlusconi si jih je omislil po vsej Italiji. Vsak dan so v času, ko še interneta ni bilo, kaj šele vsega, kar nam danes omogoča sodobna elektronska tehnologija, z letali iz Milana potovale kasete na vse konce države in krajevne televizije so jih predvajale ob isti uri; skratka, spored je bil enak za vso državo, le tehnika je bila drugačna. Tako rešitev so si omislili trije italijanski podjetniki, ampak Berlusconi je bil največji in najbolj pretkan, v kratkem času je odkupil še obe preostali omrežji in se tako izenačil z državno televizijo, ki je takrat premogla tri sporede.

To mu ni zadostovalo. Med drugim se je dogovoril s koprsko televizijo, ki je oddajala v italijanščini in je pokrivala skoraj vso severno Italijo. Ampak njegov cilj je bil sprememba zakonodaje, ki bi mu omogočila enake pogoje, kot jih je imela državna televizija. Povezal se je s socialističnim voditeljem Bettinom Craxijem in leta 1990 je parlament sprejel zakon, ki je Berlusconiju odprl pot do obvladovanja zasebnih televizijskih sporedov v Italiji, tudi s športnimi prenosi in televizijskimi dnevniki. Predsednik vlade je bil takrat krščanski demokrat Giulio Andreotti. Iz protesta proti temu zakonu, ki je bil pisan na kožo Berlusconiju, je odstopilo pet ministrov, med njimi tudi sedanji predsednik republike Sergio Mattarella.

Proti Sloveniji v EU

Potem se je v politiki zalomilo. Dvakrat. Prvič, ker je padel Berlinski zid in z njim ostra blokovska delitev Evrope in se je tudi italijanska komunistična partija preoblikovala, ne brez težav, ampak vendarle, v demokratično stranko s socialistično usmeritvijo; drugič pa zaradi korupcijske afere, ki so jo odkrili milanski sodniki in je pokazala, da so vse stranke, največ pa seveda vladne, prejemale veliko denarja predvsem od podjetij, ki so opravljala dela za državo. Ogromno politikov je odstopilo, veliko jih je bilo v priporu in nastala je praznina, zlasti v sredini. Glavni vladni stranki, krščanska demokracija in socialistična stranka, sta dejansko razpadli in Berlusconi je zasedel to praznino. Predstavljal se je kot zelo uspešen podjetnik, za seboj je imel tri televizijske mreže, ki so ga brezkompromisno podpirale, ne samo pri novinarskih oddajah, ampak celo pri varietejih in ljudski glasbi. Tako se je leta 1994 predstavil na volitvah in zmagal. To mu je uspelo z dvojno povezavo: v Severni Italiji se je povezal z Ligo Umberta Bossija, ki je bila takrat najmanj avtonomistična, ponekod celo separatistična, v srednji Italiji in na jugu pa z Nacionalnim zavezništvom Gianfranca Finija, dejansko postfašistično stranko v novih oblačilih. Sestavil je vlado, a je bila kratkotrajna. Umberto Bossi mu je namreč kmalu odpovedal podporo.

To obdobje je bilo pomembno tudi za Slovenijo. Berlusconijeva vlada je namreč ovirala vključevanje Slovenije v Evropsko unijo. Vračanje nepremičnin istrskim beguncem, ki so po drugi svetovni vojni odšli v Italijo, številni res ne prostovoljno, je bila vroča tema. Pri srcu je bila predvsem tržaški desnici. V tistem času je Berlusconi obiskal Trst in novinar iz Kopra ga je vprašal, zakaj zavira vstop Slovenije v EU. Odgovoril je nekako tako: To ni res, Italija je država, ki ima največji interes, da postane Slovenija članica Evropske unije, s tem bi mejo z Vzhodom oddaljili za 200 kilometrov, obenem pa bi to koristilo italijanskemu gospodarstvu, ki veliko izvaža v te sosednje države. Potem je za trenutek umolknil in brez zanosa pridal, da je Evropska unija organizacija, ki ima svoja pravila, in ta pravila mora tudi Slovenija spoštovati. Dejstvo je, da je morala Slovenija počakati na Prodijevo vlado, da je pridružitveni postopek stekel. Ne, da je Berlusconi nasprotoval Sloveniji; to je bilo zanj deveta briga. On se je zanimal samo za svoje tržaške volivce.

Bunga bunga politika

Berlusconi je ponovno zmagal na volitvah leta 2001 in vodil vlado celih pet let. To obdobje so označevali številni zakoni, ki so koristili njegovim poslom. Bilo je prav tako več kazenskih postopkov, tudi povezanih z davčnimi utajami. Mediji so se poleg tega ukvarjali z dekleti, ki so spremljala Berlusconija ob vseh priložnostih, čedalje bolj je prodiralo v javnost razhajanje z drugo ženo, igralko Veronico Lario, s katero ima tri otroke. Politično je obvladoval svojo desnosredinsko koalicijo, ekonomska konjunktura pa je bila dobra in Italija, ki je - kot Nemčija, Francija in nekatere druge države EU - prevzela evro, finančno ni bila na prepihu.

V zunanji politiki je imel Berlusconi kar nekaj prebliskov. Med temi velja postaviti na prvo mesto vrh zveze Nato v bližini Rima leta 2002, na katerega je Berlusconi, v dogovoru z ameriškim predsednikom Georgeem W. Bushem, povabil tudi Vladimirja Putina. Ruski predsednik je bil že takrat Berlusconijev prijatelj, celo počitnice je preživljal v Berlusconijevi vili na Sardiniji. Srečanje je bilo videti kot dodatni korak k popuščanju napetosti, bil naj bi trajen; takrat so imeli Američani in Rusi celo skupne vojaške vaje. Trajalo je, dokler ni izbruhnila ukrajinska kriza. Tudi z Libijo, ki jo je takrat še vodil Moamer Gadafi, je Berlusconi našel skupni jezik ter je v zameno za plin obljubil gradnjo nove obalne ceste v Libiji in močno razburil Francoze, ki so imeli Libijo za svoj fevd.

Leta 2006 pa so Italijani kljub vsemu volili levo sredino in predsednik vlade je postal Romano Prodi. Izid je bil zelo tesen in vlada je obstala samo dve leti, nakar je prišel Berlusconi ponovno na oblast. To obdobje je bilo zanj porazno. Vlada je bila zelo slaba, Italija je tonila v dolgovih in bila na robu finančnega kolapsa, rešilo jo je le dejstvo, da je bila prevelika, da bi Evropa proti njej uveljavljala grški recept. Poleg tega so se kopičili drugi problemi; sodstvo je stiskalo obroč okoli Berlusconija in njegovih poslov, javnost se je zgražala zaradi njegovega druženja z dekleti, o katerih so prodrli v javnost članki in tudi fotografije. Bunga bunga je bilo geslo za zabave, na katerih se je Berlusconi v kletnih prostorih svoje vile družil z dekleti. Zatem se je zgodila Ruby, mladoletna Maročanka, ki jo je pridržala policija v Milanu, in Berlusconi je osebno telefoniral prefektu, naj jo izpusti, češ da je nečakinja egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. Obtožnice so se kopičile, nekateri postopki še trajajo, eden pa se je pravnomočno končal in Berlusconi je bil obsojen na štiri leta zapora; tri so mu bila odpuščena, namesto zapora je opravljal delo enkrat tedensko v nekem domu za starejše, kamor ga je pripeljal šofer. Imeli so ga zelo radi, ker je prinašal slaščice. Zaradi te obsodbe je bil izključen iz parlamenta in nekaj let ni smel kandidirati. Trenutno ima v teku še nekaj postopkov.

To je, na kratko, Silvio Berlusconi. V svoji rimski vili je zbral vse liderje strank desne sredine, ki so ga povabili, naj se izreče, ali sprejme kandidaturo.Nazadnje jo je zavrnil. Čemu torej ves ta cirkus? Očitno zato, da pokaže, da Berlusconi še obstaja. Da še zmeraj veliko pomeni. Da je kljub 83 letom še vedno politični lider desnega tabora. In da ima še vedno veliko prijateljev, ki ga cenijo. Celo takih, ki ga primerjajo s Kristusom.