Vsaka vladavina se konča. In v Nemčiji gre h koncu era Bayerna. Enajstkrat zapored prvaka nogometne bundeslige. Premoč, silovitost, samozavest Bavarcev so bile takšne, da se je klub iz Münchna zdel nepremagljiv za ... vedno. Če že kdo, ga bo nekega dne z vrha spet sklatila dortmundska Borussia, se je zdelo. Nihče ni pričakoval, da bo sezona 2023/24 dala novega prvaka Nemčije. Okej, nismo še povsem tam, a Bayer iz Leverkusna ima takšno prednost in takšno igro, da mu naslova očitno ni več mogoče vzeti. Da se je celo trener Bayerna že predal. Čudna je zgodovina nogometnih "farmacevtov". Bilo je v začetku prejšnjega stoletja, ko je Friedrich Bayer, ustanovitelj farmacevtskega podjetja iz Leverkusna, ki nam je dalo aspirine, prejel pismo 170 zaposlenih. Poželeli so si miganja, hoteli so svoje, "fabriško" športno društvo. Gospod Bayer je ugodil njihovi prošnji in leta 1904 je nastal Bayer 04 Leverkusen. Začela so se leta zmag in porazov, leta 1999 je na klub v rdečih in črnih barvah naletel tudi NK Maribor v svoji prvi ligi prvakov. V Ljudskem vrtu so vijoličasti izgubili z 0:2, v takrat supersodobni BayAreni pa v zadnjem krogu zbijali žogo na vse konce tribun in pod obrambno taktiko Bojana Prašnikarja so Ante Šimundža, Kliton Bozgo in kolegi igrali 0:0 ter Nemcem preprečili napredovanje. Naprej sta šla rimski Lazio in Dinamo iz Kijeva.
Leverkusen, Neverkusen ...
Takrat se je v Leverkusnu začela gradnja moštva, ki je leta 2002 prilezlo vse do finala lige prvakov in tam izgubilo z madridskim Realom (1:2). Ja, to je bila tista tekma s strašnim volejem Zinedina Zidana, z enim najlepših in najpomembnejših golov v nogometni zgodovini. Pet nogometašev Bayerja, Michael Ballack, Hans-Jörg Butt, Oliver Neuville, Carsten Ramelow in Bernd Schneider, je nato tistega poletja z Nemčijo šlo do finala svetovnega prvenstva, Lucio je bil celo v zmagovalnem moštvu Brazilije.
Kdo ve, kdaj in kje je Bayer nase navlekel prekletstvo "večno drugega". Resda je leta 1988 osvojil pokal Uefe. In leta 1993 še nemški pokal. A v državnem prvenstvu je bil petkrat drugi, v letih 1997, 1999, 2000, 2002 in 2011. V nemškem pokalnem tekmovanju pa še trikrat finalist: leta 2002, 2009 in 2020. Noben klub ni bil tolikokrat drugi v bundesligi, ne da vsaj enkrat postal prvak. Tradicija, da vselej obtiči pod vrhom, nikoli pa ne stopi nanj, je postala tako močna, da so klubu iz Leverkusna pripeli posmehljiv vzdevek - Neverkusen. Nikolikusen, če hočete.
44
tekem brez poraza je strašen niz Bayerja iz Leverkusna
Ampak le še nekaj tednov, pa ta tradicija pade. Ni še čisto konec, v nemškem državnem prvenstvu je še sedem krogov, stanje pred tekmami tega vikenda pa takšno: Bayer Leverkusen 73 točk, Bayern München 60, Stuttgart 57, Borussia Dortmund 53 ... Pri 50 točkah je RB Leipzig z Benjaminom Šeškom in Kevinom Kamplom, ki je pred tem igral prav za klub iz Leverkusna. Ta je leta 2017 z njim zaslužil 20 milijonov evrov, ko ga je prodal v Leipzig. Velikih trinajst točk naskoka torej in še kar nekaj igre. A zasuk v Nemčiji se zdi tako nemogoč, da se je prejšnji konec tedna, ko je Bayern spet prikazal svojo na novo pridobljeno nemoč in z 0:2 izgubil z Borussio, kar je prva zmaga Dortmundčanov v Münchnu po desetih letih, trener Bavarcev Thomas Tuchel že vdal, rekoč: "Nimam več upanja. Manjka nam strasti. In ja, tudi večne zmage Bayerja nas ubijajo."
Priporočila? Igralska že, trenerskih nič
Ja, zgodba Bayerja je tudi zgodba o nenavadnem zatonu Bayerna. V strašnem nizu je (bil), njegovih enajst zaporednih naslovov v obdobju 2013-2023 je rekord najmočnejših nogometnih lig. V Italiji je torinski Juventus zmogel do devetice (2012-2020). V Franciji Lyon do sedmice (2002-2008). Real Madrid je bil španski prvak petkrat zapored v dveh obdobjih, med letoma 1961 in 1965 ter 1986 in 1990. V angleški premier ligi sta kluba iz Manchestra slavila trikrat zapored: United je to celo ponovil (1999-2001 in 2007-2009), City (2021-2023) je še v lovu za štirico. Tudi v manj bogatih ligah so le redki šli čez bavarski dosežek. Skonto iz Rige je bil prvak Latvije 14-krat zapored, tako kot Lincoln Red Imps v nogometno eksotičnem Gibraltarju. V Bolgariji Ludogorec iz Razgrada vleče dvanajst šampionskih sezon in tudi trinajsta je na dosegu rok oziroma nog.
Ko je v Bayern za okroglih sto milijonov minulo poletje prispel Harry Kane, je klub z Angležem sicer dobil super strelca, podiralca rekordov, za katere je nekoč v Münchnu skrbel Gerd Müller, zadnje čase pa Robert Lewandowski. Toda simbioza na igrišču se pri Bavarcih zdi podrta, skoraj vsak vikend je - kriza. Hja, Kane je s seboj pripeljal svoje prekletstvo. Igralec takega kalibra, pa še nikoli ni osvojil nič. Nobene klubske trofeje. Ampak to ne more biti vse, zgolj zaton Bayerna ni bil dovolj, da Neverkusen postane ponosni Leverkusen. In tu v zgodbo vstopi - Španec. Tip, ki še nikdar prej ni bil trener. Vsaj trener članskih moštev ne. Xabi Alonso. Človek za preporod v Leverkusnu, kamor zdaj poželjivo gleda ves nogometni svet.
Tam je Alonso pristal oktobra 2022. Priporočila? Bivši top nogometaš zveznih vrst furiozne Španije, Liverpoola (2004-2009), madridskega Reala (2009-2014) in Bayerna (2014-2017), to že. Kot trener pa je pred tem delal le z B-ekipo Reala Sociedada iz San Sebastiana. No, in kje je danes Bayer? Pri neverjetnem nizu 44 tekem brez poraza v vseh tekmovanjih, pri 39 zmagah in petih remijih, potem ko je v sredo v pokalnem polfinalu s 4:0 raztreščil Fortuno iz Düsseldorfa. Ne le prvi naslov prvaka Nemčije, kar dvojna krona se mu obeta, saj bo v finalu nemškega pokala igral z drugoligašem Kaiserslauternom. In tu je še četrtfinale evropske lige, kjer rdeče-črni naletijo na londonski West Ham.
Kdor razmišlja, ni kaznovan
Če je Xabi Alonso kaj pripeljal s seboj, je to mentaliteta zmagovalca. Z Liverpoolom je leta 2005 osvojil ligo prvakov. Z Realom je bil španski prvak leta 2012, dve leti pozneje še evropski. Z Bayernom je trikrat vzel trofejo bundeslige (2015-2017), z reprezentanco Španije pa osvojil Euro 2008 in 2012, vmes leta 2010 postal še svetovni prvak. Kot trener je seveda letel "pod radarjem" največjih klubov.
Potem pa se je začelo ... zmaga za zmago, najbolj nore zmage, polne golov v zadnjih minutah. Kot minuli vikend proti Hoffenheimu, ki je do 88. minute v BayAreni vodil ... pa izgubil z 1:2. Le Bayer, če pogledamo klube vseh 54 državnih prvih lig po Evropi, v sezoni 2023/24 ni izgubil še nobene tekme. Rekordni niz Bayerna, 32 tekem brez poraza v letih 2019 in 2020, je že zdavnaj mimo. Mejnik Celtica iz Glasgowa, 62 tekem, se za zdaj zdi še daleč.
V igri moštva iz Leverkusna, polni natančnih mikropodaj, blestijo vsi od obrambe do zvezne vrste, kjer je vodja Granit Xhaka. Švicar s koreninami na Kosovu je prejšnje poletje prišel iz Londona, iz Arsenala, in je na igrišču podaljšana roka Xabija Alonsa. Posest žoge je eno od orožij Bayerja. Drugo je - trdo delo, tek. Ko sta kluba igrala v Leverkusnu, so nogometaši Bayerja pretekli 3,7 kilometra več od onih iz Bayerna. Ko je treba zabiti gol ali prispevati usodno podajo, pa čarajo Nigerijec Victor Boniface, Španec Alex Grimaldo ... S posebnimi pooblastili Alonsa. "Kot igralca so me vzpodbujali, da se med igro odločam sam. To hočem od igralcev tudi jaz. Nočem robotov. Če boš naredil nekaj po svoje, pri meni zaradi tega ne boš končal kaznovan na klopi," razloži Xabi Alonso. Svet pa opazuje njegovo delo. Ja, zdaj je že na radarju velikih. Svojih nekdanjih klubov. Liverpool in Bayern sta že poskusila. Zavrnil ju je, ostane v Leverkusnu, "moje delo tu še ni končano", pravi 42-letni strateg. Naslednji ponj pride Real ...
