Predlanska raziskava religioznosti evropske mladine, ki sta jo opravila univerza St. Mary's v Londonu in katoliški inštitut v Parizu, je pokazala, da je z rekordnimi 91 odstotki največ mladih nevernikov na Češkem. To za poznavalce te države ni presenečenje. Nikjer drugje v Evropi ni manj pripadnikov cerkva. Še največ jih ima rimskokatoliška, a število komaj presega desetino prebivalstva. Desetkrat manj je protestantov. Že ti podatki kažejo, da za versko apatijo ni kriv samo ateizem marksizma, saj ga je žametna revolucija odnesla pred tremi desetletji. Izvirni greh tiči v večni dilemi krščanstva: Kaj je Cerkev? In kakšna je njena politična vloga? Čehom ti vprašanji še vedno pooseblja reformator Jan Hus. Že z njim so se začeli od Cerkve, bolje rečeno - njene v Rimu skovane verzije, oddaljevati. Prevečkrat jim je obrnila hrbet in bolj služila političnim in nacionalnim interesom njihovih največjih rivalov, Nemcev in Avstrijcev.
Slavni praški Karlov most, ki ga zavoljo predhodnih pomanjkljivih rekonstrukcij spet prenavljajo, ima nešteto zgodb in interpretacij. Z njega so v Vltavo vrgli Janeza Nepomuka, zato se od drugih mostov loči po kipih svetnikov. Nobeden ga po njihovem številu ne prekaša. Zaradi tega nosi tudi posebno sporočilo, ki se zrcali v češki prestolnici. Stostolpi, zlati Pragi rečemo tudi baročni ali srednjeevropski Rim, saj nešteto cerkvenih objektov bode v oči kot le redkokje drugje na svetu. K tej varljivi panorami pobožnosti prispevajo obiskovalci, ki pa v glavnem niso verniki, ampak turisti. V cerkvah je več koncertov kot bogoslužij. So pa vsi ti božji hrami vendarle posledica češke krščanske tradicije.
Prvi slovanski svetnik
Prvotno so Čehi zakorakali po ustaljeni religiozni poti in delili usodo drugih evropskih narodov, predvsem s Poljaki. Prav v primerjavi z njimi je najlažje razumeti povsem obraten rezultat religioznega razvoja. Kajti priča smo absurdu, da si sredi krščanske celine mejo delita najbolj in najmanj verna država. Povrhu vsega so Čehi in Poljaki skupaj z drugimi Slovani prispeli na današnje ozemlje. Za kar celo obstaja legenda o dveh (na Češkem) ali treh (drugod, tudi na Hrvaškem) bratih: Rusu, Čehu in Lehu, ki so iz pradomovine popeljali svoja ljudstva v nove obljubljene dežele. Iz teh legendarnih očakov sta vzniknili prvi vladarski rodbini: poljski Piasti in češki Pšemisli. Ti so bili pravzaprav edina uveljavljena dinastija Čehov. Tako kot pred njimi moravski knezi so bili tudi Pšemisli prešibki za premočne germanske sosede. Kljub temu je v prvi polovici desetega stoletja knez Vaclav I. (slovensko Venčeslav) postavil temelj češke državotvornosti z vsemi krščanskimi vladarskimi atributi. Zavoljo zaslug v času pokristjanjevanja je v rimskokatoliški zgodovini zapisan celo kot prvi slovanski svetnik. Toda ni minilo niti sto let, ko je leta 1002 Češka postala del Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda.
Čehi so stoletja s kraljevskimi porokami uvažali tuje (skoraj izključno nemško) plemstvo, meščanstvo in kmečko prebivalstvo. Zgodbo dobro poznamo iz naše tragične karantanske (koroške) usode. Seveda so jo v preteklosti skušali večkrat prekiniti, še najbolj obetavno, ko se je ob koncu 14. stoletja pojavil Jan Hus.
Čehi nimajo domoljubnih svetnikov
Tudi naslednja vojna med katoličani in protestanti se je začela na Češkem in je trajala 30 let. Povod je bila druga praška defenestracija, ko so protestanti skozi okno, tokrat Hradčanov, vrgli namestnika cesarja Ferdinanda II., ker so se ga hoteli znebiti. Toda Habsburžan je bil premočen in je v bitki na Beli gori 8. novembra 1620 premagal češko vojsko. Sledilo je neusmiljeno maščevanje, ki ga še danes označuje 27 belih križev na tlaku trga Starega mesta v Pragi. Na tem kraju cesar ni obglavil le voditeljev upora, temveč simbolno celotno češko plemstvo z njihovo husitsko cerkvijo vred. Po 30-letni vojni je bila Češka spet gospodarsko na tleh, posebno podeželje. Čehi so ostali brez elite in zametkov lastne (protestantske) cerkve, ki je bila izgnana. Bili so izpodrinjeni podložniki osovraženih papežu večno zvestih Habsburžanov. Zato ni čudno, da je v času pomladi narodov 19. stoletja postala češka himna: Kje je moj dom.
Kje je moj dom, poje češka himna
