Sveže s TV-ja

Da tudi slepa kura zrno najde, bi lahko rekli za odločitev, da kolesarske dirke Tour de France le niso dali iz rok. Kaj sploh še ostane velikim, če pa ima TVS Rogliča in Pogačarja in tri tedne nosi rumeno majico oglaševalskega kolača. V napadu na francoske Alpe smo si lahko ogledali reklam za leto naprej in za leto nazaj. Tokrat oglasni bloki niti niso bili tako hudo moteči, saj so se kolesarji v strmino vzpenjali kot polžki po fasadi in nismo nič zamujali. Glavno, da sta francoski rogl(j)iček in gorenjska pogača ostala sveža - do cilja.

Težko je komentirati kolesarske prenose, neprimerno bolj naporno od komentiranja Kauzerjevega slalomirjanja ali Zajčevih poletov. Tudi zato si komentatorske ekipa, ki smo se je naposlušali na drugem programu, tokrat zasluži odlično oceno. Bravo, Tomaž Kovšca, Martin Hvastija, Miha Mišič, David Črmelj, Polona Bertoncelj ... in vsi drugi člani televizijske ekipe, ki so nam v dnevne sobe pripeljali kolo. Ob težko verjetnih dosežkih naših kolesarjev smo lahko, pa četudi za nekaj minut, pozabili na vse drugo hudo, kar nas ta hip obkroža. Vesel sem tudi, da se naši navijači niso ozirali na uradna opozorila in so v živo masovno spodbujali naše športne junake. Kdo ve, kdaj bo na Touru napočila nova priložnost ...

Kaj pa nogomet po TV? To pa je res čista depresija. Iz gole radovednosti sem si v sredo prek youtuba po malem ogledal dvoboje Omonia - Crvena zvezda, Ferencvaroš - Dinamo Zagreb, Karabah - Molde. Prazne tribune, prazne tekme, čista žalost - z izjemo pristnih poljubljanj in objemanj zmagovite ekipe na koncu. Še najbolj pestro je bilo v Budimpešti, kjer se je tik ob stadionu Groupama Arena nagnetlo na tisoče navijačev, ki so s pesmijo vseh 90 minut spodbujali svoje nogometaše in jih ponesli do nepričakovane zmage. Vsaj zvok s te tekme je bil pristen, med tekmo sem namreč mislil, da poslušam posnetke iz zvočnikov.