(V KOZAREC) Traminec: Dišim, torej sem

Mislim, torej sem, je nekoč zapisal sloviti Rene Descartes. Če bi svoj bogati filozofski nazor potenciral še z vinskim pedigrejem, bi kaj hitro utegnilo priti do dišeče mutacije. Dišim, torej sem.
Ni težko povezati, da je misel lahko pisana na kožo le eni vinski sorti. Za traminec med poznavalci velja, da ni na prvo žogo in da navkljub svoji obetavnosti in predvideni aromatiki daje vinoljubcu čas za razmislek in posledično kasneje prostor za retorično potezo. Ob bokih sauvignon blanca in muškata velja za eno izmed najbolj aromatičnih vinskih sort na planetu.

Od kod prihaja

Bradata zgodba je od nekdaj burila duhove, od kod naj bi pognal korenine, kje pravzaprav je njegova rojstna izba in podobno. Najbolj zakoreninjena je teza, da traminec nosi ime po kraju Tramin na Južnem Tirolskem, dobrih dvajset kilometrov jugozahodno od Bolzana, torej v italijanski vinski regiji Trentino Alto Adige, pa vendar se poraja skepsa, ali to resnično drži.
Leta tisoč našega štetja namreč tam sicer omenjajo vino traminec, če izvornemu traminerju pritrdilno oblečemo tovrsten etimološki šal, a če so v tistih krajih pili traminsko vino, še ne pomeni, da je izvor traminca prav tam. DNA-analize so pokazale, da je traminec nastal po naravni selekciji divje trte in tako imel kot eden izmed staršev pomembno vlogo pri razvoju kar številnih in uveljavljenih vinskih sort. Prebral sem kopico tez, nekaterih pristnejših, nekaterih manj, da je lahko pripotoval čez gorovje Jura v Franciji, kjer še danes gojijo zelo podobno sorto savagnin blanc, danes paradno osnovo za njihov vin jaune, ki ga pridelujejo po sistemu Solere in polnijo v 62-centilitrske clavelinke, kot imenujejo svoje unikatne steklenice.
Spet drugi ga podajajo na bog si ga vedi kakšna krila, ki naj bi vodila iz jugovzhodne Evrope, Grčije, Egipta, celo Hanibal naj bi ga prinesel iz severne Afrike. Po preučitvi in prepričljivosti navedenih tekstov bi človek rekel, da najbolj verjetno prihaja od nekod med severovzhodno Francijo in jugovzhodno Nemčijo.

Dišeči in rdeči

V bazi je danes navedenih več kot 100 sinonimov za sorto traminec. Pri nas sta najbolj znana dišeči traminec (Gewürztraminer) in rdeči traminec, tretji, beli oziroma rumeni traminec, pa je redkejši.

In bouquet …

V tej fazi traminec pokaže svojo celotno razkošnost in bogastvo, tudi v tem segmentu je nekoliko odvisno od terroirja. Nam najbližja stereotipna zaznava je kajpak po divji vrtnici, malce po muškatu, a v globini se najpogosteje razgalja v oblikah citrusov, breskve, ličija, ingverja, cvetja, v predikatnih presežkih vinogradniške umetnosti pa preide v med, suho sadje, mandeljne in nageljnove žbice.
V svetu so najbolj cenjene suhe edicije, ki so tudi enogastronomsko družljive s široko paleto kuhinj, čeprav doma še vedno vlada konotacija, da ob omembi sorte traminec govorimo o sladkih ali polsladkih vinih.
Navkljub klimatski prefinjenosti ga najdemo povsod po svetu, vsekakor pa ga moramo paradno omeniti v francoski Alzaciji, kjer ga je preko 2500 hektarjev. Sicer tam velja Gewürztraminer za drugo najbolj zastopano vinsko sorto, takoj za kraljevskim rizlingom, a je stilski razpon izredno bogat. Od poznih sladkih trgatev vendange tardive in selections de grains nobles do sladkorno suhljatih matadorjev izpod rok kleti Trimbach, Leon Beyer, Zind Humbrecht, Schlumberger …

Slovenske kreacije svetovnega kova

Slovenija premore preko 270 hektarjev traminca, a glavnina je vsekakor v Štajerski Sloveniji. V preteklosti smo vselej pridelovali sladke različice, danes pa lahko s ponosom pokažemo, da naš terroir dopušča vrhunske kreacije svetovnega kova, tako suhe, sladke, predikatne kot tudi peneče.
Če izpostavimo nekaj uglednih imen, ne moremo mimo Danila Steyerja, ki je svojo filozofijo podredil predvsem ustvarjanju najboljših tramincev na naših tleh in širše. Vsekakor pa ne smemo pozabiti tudi na posavski vinorodni rajon, kjer najdemo nekaj redkih, a unikatnih stvaritev izpod rok Janeza Šekoranje na Bizeljskem in Otmarja Šturma v Beli krajini. Mojstrovina slednjega Prepovedan sadež je veljala za vinogradniško zaušnico birokraciji, da se traminec odlično obnese tudi v Metliki oziroma v bližnji okolici.

Iz Radgonske kleti

In doma najbolj poznan traminec je ... seveda, tisti s črno etiketo iz Radgonske kleti. Takšen - polsladki, kot ga poznamo že desetletja, in tisti, ki tako postaja še živeči nostalgični del naše identitete. Zaradi izredne aromatike je suhi traminec odličen sopotnik nekoliko pikantni in začimbno začarani kuhinji, ki jo sicer poznamo bolj vzhodno. Škampi z nekoliko pikantno buzaro, dimljena riba, piščanec s pečeno zelenjavo in zelišči iz domačega vrta, med siri kakšen munster ali livarot in še bi se kaj našlo.
Četudi je Descartes v 17. stoletju sklenil svojo pot v hladnem Stockholmu, verjamem, da ob kozarčku dobrega traminca zanj ne bi bila usodna pljučnica …
Vsaka zgodba ima svoje pero.