V Mariboru bo v torek dan dolg le 8 ur in 34 minut

Ljudje so od nekdaj pogledovali v nebo, saj je bila od vremena in letnih časov odvisna letina, od te pa njihovo preživetje. Najbolj zaskrbljeni so bili, ko se je približevala zima in je bilo sonce vsak dan nižje na obzorju. S strahom so opazovali, ali se bo sonce še naprej spuščalo, bali so se, da bo morda enkrat za vedno izginilo za obzorje. A vedno se je vrnilo. Nekega dne se je nehalo "spuščati" in je nato iz dneva v dan prihajalo vse višje in višje nad obzorje. Niso vedeli, zakaj se to dogaja, a zapomnili so si ključne trenutke v letu, ko se je dogajanje na nebu spremenilo. Že zelo zgodnji astronomi so jih znali tudi napovedati, čeprav si jih še niso znali pojasniti.

Eden takšnih prelomnih dogodkov se bo zgodil v torek, 21. decembra, ob 16.58. Takrat bo nastopil zimski solsticij ali zimski sončev obrat. Zimski solsticij, imenovan tudi hiemalni ali hibernalni solsticij, nastopi, ko kateri koli od zemeljskih polov doseže največji nagib stran od Sonca. To se zgodi dvakrat letno, enkrat na vsaki polobli, na severni običajno 21. decembra, le redko dan pozneje. To bo dan z najkrajšim svetlim delom dneva in najdaljšo nočjo. V Mariboru bo v torek sonce vzšlo ob 7.38 in zašlo ob 16.12, dan bo dolg le 8 ur in 34 minut. A že do konca leta se bo svetli del dneva podaljšal za pet minut.

Zakaj imamo letne čase

Spreminjanje dolžine dneva in noči ter menjavanje letnih časov je posledica nagnjenosti osi vrtenja Zemlje glede na vpadni kot sončnih žarkov. Kot, pod katerim sončni žarki padajo na posamezne dele na Zemlji, se med letom spreminja. Ob poletnem sončevem obratu je Zemljina vrtilna os obrnjena tako, da njen severni del gleda proti Soncu. Kot med smerjo Zemljine vrtilne osi in Sončevimi žarki meri 113,5 (90 + 23,5) stopinje. Na severni polobli je takrat dan najdaljši, noč pa najkrajša, sonce je najvišje na nebu, nastopi poletje. Po obratu se ta kot začne manjšati, sonce je vse nižje na nebu, dnevi se krajšajo. Ob zimskem obratu severni del Zemljine osi leži tako, da je obrnjena proč od Sonca, omenjeni kot znaša 66,5 (90 - 23,5) stopinje. Na severni polobli je takrat dan najkrajši, noč pa najdaljša, sonce je najnižje na nebu, začne se zima. Na južni polobli pa je ravno obratno.

Trajanje dneva in noči, tudi trajanje najdaljše oziroma najkrajše noči in dneva je v različnih krajih na Zemlji zelo različno in je odvisno od geografske širine. Le v krajih, ki ležijo točno na ekvatorju, sta dan in noč vedno enako dolga, trajata po dvanajst ur.

V naših krajih je razlika med najkrajšim zimskim in najdaljšim poletnim dnem okoli osem ur. Najkrajši dnevi so dolgi le okoli osem ur (v Mariboru je najkrajši dan dolg osem ur in 34 minut), v najdaljših pa je svetlo okoli 16 ur (v Mariboru natančno 15 ur in 51 minut). Južneje od nas so razlike manjše, v južni Evropi traja najkrajši dan okoli 10 ur, najdaljši pa okoli 14. Nasprotno pa se razlike povečujejo, če gremo proti severu. V severni Evropi traja najdaljši dan kar okoli 19 ur, zato pa je pozimi dnevne svetlobe le za okoli pet ur.

V krajih nad severnim tečajnikom, to je nad zemljepisno širino 66,5 stopinje, pa je Sonce tudi več kot 24 ur nad oziroma pod obzorjem. V krajih, ki ležijo na geografski širini 70 stopinj, traja najdaljša noč 32 ur, najdaljši dan pa 24 ur. Na geografski širini 80 stopinj sonce pozimi ne vzide 133 dni in 14 ur (skoraj štiri mesece in pol), poleti pa 126 dni in pol (dobre štiri mesece) ne zaide. Na severnem polu pa traja noč kar 186 dni in 10 ur, nato pa sonce vzide in neprekinjeno sije 178 dni in 20 ur. Pričakovali bi, da sta čas polarne noči in polarnega dneva enako dolga, vendar razlika nastane zato, ker se Zemlja ne giblje po krožnici, ampak po elipsi, Sonce pa ne leži natančno v sredini te elipse.

Zanimivo je, da zimski solsticij, dan z najkrajšim dnevom in najdaljšo nočjo, ni tudi dan, ko Sonce zjutraj vzide najkasneje in zvečer zaide najhitreje. Ker sta hitrosti premikanja mej sončnega zahoda in sončnega vzhoda v določenem trenutku različni - med zimskim in poletnim solsticijem je povprečna kotna hitrost meje sončnega zahoda manjša kot v drugi polovici leta, medtem ko velja za sončni vzhod ravno obratno -, sta tudi dneva, ko se ti ujemata z vrtenjem Zemlje okoli lastne osi ob različnih časih in ne točno na solsticij. Dan z najzgodnejšim sončnim zahodom nastopi okoli 10. decembra, dan z najkasnejšim sončnim vzhodom pa okoli 31. decembra.

V Mariboru so dnevi najzgodnejšega sončnega zahoda že za nami. Po podatkih portala vesolje.net je sonce med 4. in 16. decembrom v Mariboru zahajalo ob 16.10, na dan zimskega solsticija pa bo že zašlo dve minuti kasneje. Večeri se tako že daljšajo, zato pa se bomo še nekaj dni zbujali v vedno bolj temna jutra. Na dan zimskega solsticija bo sonce vzšlo ob 7.38, do konca leta pa se bo sončni vzhod zamaknil še za tri minute, na 7.41, in šele po 4. januarju bodo jutra spet začela postajati prej svetlejša.

Čas za praznovanje

Ker se je na dan zimskega solsticija sonce "vrnilo" in so se dnevi začeli spet daljšati, je bil to že od pradavnih časov dan za veselje in praznovanje. Ponekod tradicijo praznovanja solsticija ohranjajo še danes.

Na Irskem se množica ljudi zbere na pokopališču Newgrange, ki je staro več kot 5000 let. Sonce na solsticij prodre skozi strop pokopališke komore in za nekaj minut osvetli njeno notranjost. Za ogled tega pojava se vsako leto prijavi nekaj deset tisoč ljudi. Na Japonskem zimski solsticij praznujejo z vročimi sadnimi kopelmi, ki jih napolnijo z lokalnim sadjem, ki se imenuje yuzu. Gre za vrsto citrusa. Verjamejo, da jih takšna kopel obvaruje tudi pred prehladom.

Eno najbolj znanih in priljubljenih zbirališč ob zimskem (pa tudi poletnem) solsticiju je angleški Stonehenge. Množice se zberejo na prazgodovinskem kraju, kjer med čakanjem na sončni vzhod plešejo, pojejo ali izvajajo jogo. Stonehenge velja za sončev popek sveta, saj je ob vzhodu na solsticij popolnoma natančno poravnan s Soncem.

Zimski sončev obrat slavijo tudi na drugih koncih sveta. Kitajski festival Dongzhi poteka vsako leto točno na dan sončnega obrata. Festival ima korenine v starodavni filozofiji jinga in janga, ki vesolje vidi v ravnotežju. Kitajci verjamejo, da daljši dnevi, ki prihajajo, prinašajo več svetlobe in tako povečujejo pozitivno energijo.