Vse dobre stvari so tri, tudi decembrski dobri možje

Naši davni predniki so vsako zimo s strahom gledali v nebo, v sonce, ki je bilo vse slabotnejše in je svetilo vsak dan krajši čas. Zato ni presenetljivo, da so z olajšanjem pospremili zimski obrat, rojstvo "mladega sonca", ko so se dnevi začeli spet daljšati. Iz tega življenja v skladu z letnimi časi izhajajo številne kulturne prvine, šege in navade ter praznovanja, ki jih je krščanska cerkev nato spretno zapakirala v svojo ideologijo in domnevno nove praznike. V predkrščanskih običajih ob zimskem solsticiju imajo korenine tudi vsi trije decembrski dobri možje, ki jih danes poznamo predvsem kot prinašalce daril.

Dobrotnik Miklavž

Kot obdarovalec ima najdaljšo zgodovino Miklavž, dejansko dobrotnik, krščanski škof in svetnik Nikolaj, ki je živel v četrtem stoletju v Miri v Likiji, na ozemlju današnje Turčije. V slovenščini se uporablja ime Nikolaj zlasti v razpravah o njem kot zgodovinski osebnosti, kot Miklavža pa ga označujemo v njegovi obdarovalni praznični vlogi. Nikolaj se je rodil med letoma 270 in 286 v kraju Patara v Mali Aziji. Oče in mati sta mu umrla, kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil s tamkajšnjim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu, in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi Nikolaja so rimske oblasti preganjale, zlasti v času cesarja Dioklecijana in Galerija. Kot škof iz Mire se je uveljavil na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji leta 325, ko je ostro nastopil proti arianizmu. Zaradi tega naj bi ga celo zaprli, a ob koncu koncila so udeleženci sprejeli Nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v Nicejsko-carigrajsko veroizpoved) in prepovedali arianizem. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, kot letnice smrti pa se najpogosteje omenjajo leta 326, 345 in 351.

Kmalu po smrti je postal eden najbolj priljubljenih svetnikov, najprej v vzhodni cerkvi, že v 6. ali 7. stoletju pa tudi na zahodu Evrope. Danes ga častijo tudi pripadniki Anglikanske cerkve in luteranci. Kot Miklavž je otrokom prinašal darila, ki pa praviloma niso bila dragocena, ampak drobnarije, jabolka, hruške, suho sadje ... Iz predkrščanske tradicije pa izvirajo parklji ali hudiči, ki običajno spremljajo Miklavža. V predkrščanstvu so ponazarjali duhove prednikov.

Coca-Colin Božiček

Do 16. stoletja je bil Miklavž edini prinašalec daril, božič je bil razumljen le kot verski praznik Kristusovega rojstva. V Krščanski cerkvi so božič začeli obhajati v 3. stoletju, kot pri mnogih drugih praznikih pa vanj povezali različne šege in navade predkrščanskega izvora. Navada obdarovanja ob božiču se je uveljavila v 16. stoletju v protestantskih nemških deželah v okviru nauka Martina Luthra, ki je menil, da je Kristusov dan primernejši za obdarovanje kot dnevi katerega drugega svetnika. Navada obdarovanja ob božiču je skupaj z nizozemskimi izseljenci prišla v ZDA, kjer so ji priključili še nekatera druga izročila, zlasti iz Skandinavije. Tudi samo ime Santa Claus izvira iz nizozemščine. Nizozemski Sant Niklas (sveti Nikolaj) je postal najprej Santer Klas in kasneje Santa Claus.

V približno taki podobi, kot ga poznamo danes, se je prvič pojavil leta 1822 v ZDA v pesmi Noč pred božičem, ki govori o Santa Clausu, ki se prevaža na saneh, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Zdaj po vsem svetu uveljavljena podoba Božička kot prijaznega debelušnega moža v rdečem plašču pa je komercialnega izvora in stara komaj 90 let. Leta 1931 so pri Coca-Coli, ki je sicer že od leta 1920 v svoje oglaševanje vključevala podobo Božička, naročili ilustratorju Haddonu Sundblomu, naj nariše nov lik Božička, ki naj bi bil hkrati realen in pravljičen.

Sundblom je navdih našel prav v takrat že več kot sto let stari pesmi Noč pred božičem, na osnovi katere si je zamislil Božička kot toplega, prijaznega, prijetnega starejšega moža z gromkim glasom. Menda ga je najprej narisal v podobi svojega prijatelja Louja Prentissa. Ko je ta kmalu zatem umrl, je neki Sundblomov znanec pripomnil, da bi lahko risal samega sebe. Sundblom se je strinjal in je odtlej vedno risal Božička pred ogledalom, medtem ko je opazoval samega sebe.

A pri nas se Božiček kot prinašalec daril dolgo ni uveljavil. Le ponekod se je med Slovenci prijel nemški običaj, da na božič otroke obdaruje Kristkindl oziroma mali Kristus, ki so ga včasih poslovenjeno imenovali tudi Božiček. Obdarovanje ob božičnem drevesu se je bolj razširilo šele v času med obema svetovnima vojnama, in še to le v mestnem okolju. Prevladujoči decembrski dobri mož z darili je pri nas vedno bil Miklavž.

Dedek Mraz je tudi naš

Šele po drugi svetovni vojni je Miklavža, enako kot manj poznanega Božička, zamenjal dedek Mraz. Nekateri pravijo, da je to umeten lik, ki je nastal v komunistični Sovjetski zvezi in je od tam kar z dekretom tako kot v druge države vzhodne Evrope prišel tudi k nam. Pa to ne drži povsem. Dedka Mraza kot mitološko bije so poznali številni slovanski narodi. Po nekaterih virih naj bi dedek Mraz predstavljal slovanskega zimskega čarovnika, v drugih virih pa ga pogani imenujejo Varun in je simbol kaosa, smrti in teme.

V podobi, kot ga poznamo danes, res izvira iz Rusije, toda nastal je že v 19. stoletju po pesmi ruskega pesnika Nikolaja Nekrasova. Ded Moroz, kot mu pravijo v Rusiji, obdaruje otroke v noči na 1. januar. Oblečen v dolg krznen plašč in nosi krzneno kapo, na nogah pa ima ruske valenke - škornje iz volnenega filca. Pogosto ga spremljata žena Starka Zima in vnukinja Sneguročka. Za njegovo domovanje velja rusko mesto Veliki Ustjug.

Drži, da je k nam prišel po drugi svetovni vojni, a dokazov za to, da bi bil uveden z dekretom iz Moskve, ni. Res pa je, da so si takrat nove socialistične oblasti prizadevale ideološko nesprejemljive božične praznike prestaviti na novo leto. Tako se je leta 1947 pojavila novoletna jelka, ki je nadomestila božično drevo, leto kasneje pa še dedek Mraz v vlogi prinašalca daril.

Dedek Mraz, kot smo ga sprejeli pri nas, pa je že zelo kmalu dobil tipično slovensko podobo, ki jo je leta 1952 oblikoval slikar Maksim Gaspari. Ta je izhajal iz izbranih elementov slovenske kmečke kulture: iz moškega zimskega oblačila z rokavi iz ovčje kožuhovine z navznoter obrnjeno dlako, okrašenega z vezenino ali usnjenim našitki, polhovke in gorjuške pipe. V tej podobi - kot prijaznega starega moža s košato belo brado in dolgimi, skodranimi belimi lasmi, ga pozdravljamo še danes.

Po letu 1953 je organizacijo sprevodov dedka Mraza in obdaritev prevzela Zveza prijateljev mladine Slovenije oziroma društva in zveze v lokalnih okoljih. Dedek Mraz je s svojo pojavo, tradicijo in pomenom v vseh teh letih postal nepogrešljiv in je del slovenske etnološke in kulturne dediščine, tako da lahko trdimo, da je to naš dedek Mraz, pravijo pri ZPM. Od aprila 2020 je tudi vpisan v register nesnovne kulturne dediščine.