Naprej v preteklost. Preden bo postalo jasno, kako je glasbeni, razsvetljenski Bonn vendarle odločilno sooblikoval osebnost Ludwiga van Beethovna, na kratko posvetimo v to obdobje. Žal je v letu 2020 od zgodovinskega razsvetljenstva ostala samo brleča "luč na koncu tunela". Ideali in iluzije razsvetljenstva tudi sicer niso dolgo svetili, vendar bo kar koristno v tunele zakopano občestvo XXI. stoletja spomniti, da je luč nekoč že zasvetila. Ali sem v Beethovnovi glasbi "slišal" prav to luč? In že me zažene v biblijske sfere: et lux in tenebris lucet, et tenebrae eam non comprehenderunt (luč v temi sveti in tema je ne razume) … Pišem za razgledane ljudi, zato mi ne bo težko pritegniti pozornosti za ta odstavek. Zgodovinski razpon razsvetljenskega sentimenta lahko za naše potrebe zarišemo dovolj poljubno. Prisluhnimo najprej upesnjeni krilatici (A. Pope, An Essay of Man, 1732): Know then thyself, presume not God to scan, The proper study of Mankind is Man.
Potrudil sem se s prepesnitvijo, ker se pri nas mimo Mateja Krajnca nihče po Menartu ni ukvarjal s tem velikim angleškim pesnikom - samoukom: Spoznaj se! Misel do boga ne seže. Ujet si, človek, v človeštva mreže.
Pope meni, da človekov razum ne zadošča za odgovore na "zadnja vprašanja" in da je naša dolžnost delati dobro ne glede na okoliščine in razmere. To je bila v grobem tudi Beethovnova življenjska filozofija.
Pogled se nam zaustavi in izostri pri 43. jedkanici s pripisom El sueño de la razón produce monstruos (speči razum rojeva pošasti); ta je najbolj "programska" od skupno osemdesetih jedkanic albuma Los Caprichos Francisca Goye. Leta 1799 je že oglušeli Goya objavil ta umetniški eksperiment kot grafično satiro družbe zgroženega razsvetljenca. Čemu ta razpon, ki sicer pokrije skoraj celotno XVIII. stoletje? Prav zaradi literarno-slikarske satirične distance te usodne prepletenosti in zapletenosti, iz katere se kljub prižgani luči ne da kar tako razplesti. V osrčju razsvetljenskega sentimenta je človek, njegova tostranska sreča - o tem je pisal David Hume in to lahko preberemo v ameriški Deklaraciji o neodvisnosti. Pursuit of happiness, prizadevanje za srečo že v tem življenju. (Naj v ta oklepaj pribijem še tezo o "prepoznorazsvetljenskem" fantaziranju jakobinca brez giljotine - Edvardu Kardelju, slovenskemu Robespierru - o samoupravni sreči, ki je človeku ne more dati politični sistem …) Razsvetljenstvo seveda brez posebnih zadržkov sprejme racionalistične in antidogmatske prvine filozofije. In lahko zarišemo nov razpon od Newtona do Kanta, s čimer prekrijemo celotno XVIII. stoletje. Nedvomno je imelo razsvetljenstvo krščanske temelje, toda z razvojem razsvetljenske misli se je pozicija krščanstva relativizirala iz edine prave in središčne religije v eno izmed religij, na koncu pa je misel odločno zahtevala ločitev države od cerkve. Gotovo razsvetljenstvo ni omejeno samo na francosko ali angleško (ameriško), nemško - navsezadnje se mu lahko brez sramu pridruži tudi slovensko, in sicer od Pohlina do Vodnika.
Luč v temi sveti in tema je ne razume
Francoska revolucija "od spodaj" je začela prehitevati razsvetljensko revolucijo "od zgoraj": predpotresni sunki tektonskih premikov v evropski družbi so napovedovali konec starega režima in začetek nove dobe, v kateri se je vzvišeno trojstvo svoboda-enakost-bratstvo vse bolj prepletalo s pritlehno trojko infanterija-kavalerija-artilerija …
Razsvetljenstvo, prostozidarstvo, iluminati
Bonn je bil po zaslugi obeh volilnih knezov, tako Maxa Friedricha kot Maxa Franza, najmlajšega sina Marije Terezije - zelo razsvetljensko mestece. V Bonnu so delovali tudi prostozidarji, razsvetljenski levičarji, za njimi pa še (do prepovedi) skrivnostni skrajni levičarji: iluminati. Že omenjeni Beethovnov učitelj harmonije in kompozicije Neefe je bil iluminat. Njegovo ime med iluminati je bilo brat Glaucus (iz grščine - morski bog, svetlikajoči se). Od njega je Ludwig van Beethoven lahko neposredno dobival etos umetniške odgovornosti. Ta je bil povzet po razsvetljenski filozofiji švicarskega teologa Johanna Georga Sulzerja, čigar Splošna teorija lepih umetnosti je predstavljala estetski in etični kanon nemške Aufklärung. Beethoven je knjigo poznal, še v zrelih letih je iz nje črpal "smernice" za svojo glasbo (in se do konca življenja postavljal kot služabnik človeštva) …
V Bonnu je izhajal napredni Intelligenzblatt, v bralnem društvu so prebirali basni, pripovedke in pesmi najbolj branega nemškega pisca Christiana Fürchtegotta Gellerta (Beethoven je v prvih letih XIX. stoletja uglasbil nekaj njegovih nabožno-razsvetljenskih pesmi). Razpravljali pa so tudi o znamenitem Kantovem zapisu: sapere aude, drzni si uporabiti svoj razum. Tudi to so lahko prebrali: "Lenoba in strahopetnost sta vzroka, zaradi katerih ostaja velik del ljudi svoj živ dan najraje nedoleten … Biti nedoleten je prav udobno … Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto, in tako naprej: potem se mi vendar ni treba samemu truditi. Ni mi treba misliti … zoprno opravilo bodo že drugi opravili zame. In da gleda zdaleč največji del ljudi … na korak k polnoletnosti ne le kot na nekaj zelo težavnega, temveč tudi zelo nevarnega, zato že poskrbijo tisti varuhi, ki so najdobrotljiveje prevzeli nase skrbno nadzorstvo nad njimi." Zadošča ta doza Kantove kritike? Zveni aktualno, kajne? Če česa Beethovnu poleg izjemnega glasbenega talenta resnično ni manjkalo, sta bila to pogum in neukrotljiva težnja po neodvisnosti. Schiller je leta 1785 spesnil značilno prostozidarsko bratsko napitnico An die Freude, polno hrepenenja po radosti (radost je elizijska, torej rajska hči) zemeljskega raja, ko bodo vsi ljudje, pravzaprav moški - bratje (ženske nastopajo v vlogi zvestih ženic) ... Beethoven je bil še kot najstnik trdno odločen, da bo uglasbil to Schillerjevo zdravico; morda je že v Bonnu kaj napisal, vendar se ni ohranilo. Bodimo pravični in natančni: Bonn je le odseval razsvetljenske težnje nemške Aufklärung, edini originalni prispevek je v glasbi Ludwiga van Beethovna.
Specifičnost nemškega razsvetljenskega sentimenta in gibanja je bila v spoštovanju (vsiljenega) razsvetljenega vodenja, delno tudi cerkvenega, medtem ko je bila francoska revolucija nagnjena k nekakšni "dokončni rešitvi" starih privilegijev in bi najraje obglavila vse pripadnike in simpatizerje plemiškega stanu. Osvobojeni in okrvavljeni državljani so navdušeno prakticirali revolucionarno nasilje, ki je že kazalo na bodoči demokratični teror. V habsburško-nemških deželah pa je krepitev razsvetljenih ustanov - terezijanske in jožefinske reforme - v obdobju restavracije postala na žalost dobra podlaga za policijsko državo …
Postavlja se logično vprašanje, ali je Ludwig van Beethoven v odrasli dobi postal prostozidar (oba njegova velika sodobnika, najprej Mozart in pozneje še Haydn sta bila). Kljub številnim prostozidarskim znancem in prijateljem ni nobenega zgodovinskega vira, ki bi dokazoval članstvo v kakšni loži. Deluje prepričljivo. Bil je preveč samosvoj. Takratne družinske razmere so ga prisilile še v vlogo mladoletnega skrbnika. Oče Johann je že bil v zadnji fazi alkoholne razgradnje, skrhani glas je bil formalni razlog za prisilno upokojitev dvornega tenorista. Tako je moral Beethoven vzeti nase tudi to breme.
Ustvarjalna samosvojost
Muzikologom z veseljem prepuščamo kakršnokoli dokončno sodbo glede umestitve Beethovna v glasbeno zgodovino. "Koliko" klasike in "kako" romantike je v njegovi glasbi, kdo je bolj vplival nanj - Haydn ali Mozart, morda Bach. Kako je vsebinsko in oblikovno sprejemal in spreminjal sonatno formo, kaj novega je dodal v klavirskih, kako inventiven je bil v godalnih kvartetih. Za laike pretežka vprašanja. A tudi laična ušesa slišijo vpliv Mozarta v zgodnjih kvartetih, čeprav že v teh mozartovsko galantnost prebijata beethovnovska neobrzdana energija in težje izvedljiva virtuoznost v klavirskih partih. (Je pa bil vse življenje občudovalec Mozartove glasbe in Čarobna piščal mu je bila vrhunec ustvarjalnih dosežkov.) Z nesojenim učiteljem in "konkurentom" Haydnom sta imela dovolj kompliciran odnos. Ne preveč naklonjena Haydnova sodba o Beethovnovem tretjem klavirskem triu v C-molu je ponosnega Beethovna užalila. Muzikologi so po dveh stoletjih dali prav Beethovnu, da je prav ta najboljši od treh, on pa je to že itak vedel. Haydn je bil razočaran nad tem, da se Beethoven pač nikoli ni opredelil kot Haydnov učenec. Kljub vsemu sta ohranila formalno spoštljiv in dokaj prisrčen odnos. Kakor se je ravnal pri povzemanju razsvetljenskih in prostozidarskih idej, da jih je pregnetel v svoje občutenje, tako je tudi v glasbi "beethovniziral" vse, kar je bilo pred njim postavljeno kot najvišji standard glasbenega izraza.
Smrt razsvetljenega vladarja
Leta 1790 je za jetiko umrl zadnji srednjeevropski razsvetljeni vladar - cesar Jožef II. Francoska revolucija se je v tem času že razplamtevala, prvi Jožefov poskus reševanja sestre (Marije Antoanete) se je že ponesrečil; prav tako se bo, kakor vemo, tudi poskus naslednika, Leopolda II., končal neuspešno. O Jožefu in njegovem zgodovinskem pomenu so bila in še vedno so različna mnenja, pogledi in sodbe. Za našo temo se bomo omejili na trditev, da morda le ni bil tako izrazito filozofsko navdahnjen, kolikor je bil glasbeno izobražen in naklonjen tej umetnosti. V nasprotju z vtisom, ki smo ga lahko dobili iz svetovno znanega "kultnega" (saj se reče tako?) filma Amadeus, v katerem je bil karikiran kot obupen glasbeni diletant. Navsezadnje je spoznal veličino Mozarta in ga podpiral - podobno kot je njegov mlajši brat Maximilian Franz podprl mladega Beethovna! Ni zabeleženo, da bi leta 1787 v kratkem Beethovnovem bivanju na Dunaju prišlo do cesarske avdience. Vsekakor je Jožefova smrt pospešila nadaljevanje propada njegovih številnih reform, pa tudi podpora razsvetljenstvu in prostozidarstvu je ob divjanju revolucije vse bolj plahnela. Katoliška cerkev, ki jo je Jožef načrtno relativiziral in precej "oskubil", si je lahko oddahnila in močneje zamahnila proti antiklerikalnemu prostozidarstvu, obenem pa obsodila "brezbožnost" razsvetljenske misli, za katero so videli samo krvave revolucionarne sledi … Razočarani, zapuščeni, absolutno osamljeni razsvetljeni cesar Svetega rimsko-nemškega cesarstva, ki so mu pripisovali izrek: "Vse za ljudstvo, nič z ljudstvom" (Alles für das Volk, aber nichts durch das Volk), je umrl 20. februarja. Novica je do Bonna potovala štiri dni. Na dvoru so se odločili za žalno svečanost sredi marca - devetnajstletni Beethoven pa je dobil naročilo za žalno kantato.
Prva mladostna mojstrovina
Žalna svečanost je vsekakor bila, bonsko bralno društvo jo je organiziralo in izvedlo 17. marca, toda brez izvedbe kantate. Ne vem, ali zaradi prekratkega roka niso bili pripravljeni glasbeniki ali so zamujali prepisovalci notnih zapisov ali pa je sam Beethoven zamudil s partituro - časa je bilo zelo malo. Kakorkoli, kantata je bila nedvomno končana, vendar za časa Beethovnovega življenja nikoli izvedena (tudi načrt, da bi kantato izvedli naslednje leto, se je izjalovil). In je šla v pozabo … ponovno so jo našli šele leta 1884! Johannes Brahms je potrdil avtentičnost z besedami: "V vsem in v vseh pogledih je Beethovnova. Četudi ne bi bilo na naslovnici nobenega imena, je ne bi mogli pripisati nikomur drugemu." Besedilo ali libreto kantate za soliste, mešani zbor in orkester je napisal danes komaj komu znani Severin Anton Averdonk (1766-1817).
Averdonk je v Bonnu končal gimnazijo in leta 1789 začel s študijem teologije. Bil je katoliški duhovnik in razsvetljenec, ostal v Bonnu, kjer je bil župnik od leta 1804 do smrti. Besedilo za kantato ni ravno vrhunski literarni dosežek; opira pa se na elegijo, ki jo je 26. februarja 1790 v Bonnu objavil Eulogius Schneider, njegov mentor, frančiškan, profesor za literaturo in lepe umetnosti na bonski univerzi. Schneider je bil govornik na žalni svečanosti. Nekaj Schneiderjevih tečajev je poslušal tudi Beethoven. Bralcem se opravičujem za te podrobnosti, vendar jih navajam z dobrim razlogom: Eulogius Schneider je bil vnet privrženec idej francoske revolucije. Do decembra 1793 je deloval v Strasbourgu, se zmerom bolj odmikal od duhovništva, bil celo v revolucionarnem tribunalu in podpiral revolucionarni teror (podpisal je nekaj deset smrtnih obsodb z obešanjem protirevolucionarjev). V najhujšem obdobju jakobinske strahovlade pa so ga "njegovi" odpeljali v Pariz - pod giljotino! Sumljivo svetovljanstvo, bivši duhovnik in cesarski podanik, to je bilo več kot dovolj, da so "nezanesljive" sopotnike skrajšali za glavo! Da, dobro je vedeti za strahote povampirjene francoske revolucije. A vrnimo se k Averdonku in seveda Beethovnu. Začetek besedila žalne kantate zveni bolj groteskno kot pretresljivo: smrt zaječi v puščobni noči, skale spet jočejo, valovi tulijo iz morja globin - Jožef veliki je mrtev, Jožef, oče nesmrtnih dejanj, je mrtev. Oh, mrtev! Mrtev! Mrtev! A treba je slišati izjemno glasbo v C-molu, kako drugače. (Uvodne takte kantate je Beethoven čez veliko let uporabil v svoji edini operi Fidelio za arijo O Bog, kakšna tema. Očitno je bil zadovoljen z dosežkom iz mladosti.) V nadaljevanju besedila kantate se iz pekla pojavi pošast fanatizma in zavlada med nebom in zemljo. In spet je noč. Jasna je aluzija na versko nestrpnost tistega časa. Solo moški glas najavi Jožefa, ki z božansko močjo raztrga pošast in ji stopi na glavo. (Ena izmed Jožefovih reform je tako imenovani tolerančni patent, niz predpisov, ki so zagotavljali svobodo veroizpovedi, čeprav je Rimokatoliška cerkev ostajala privilegirana državna cerkev.) In zbor pritegne: ljudje se dvignejo k svetlobi, Zemlja se bolj srečno vrti okrog Sonca, Sonce pa jo greje z božanskimi žarki … Vem, da ni lahko prenašati ta literarni razsvetljenski kič, toda Beethovnova glasba je fantastična. Prihranil vam bom navajanje nadaljnjega besedila, ker je res mučno. Kako je mogoče, da je devetnajstletni Beethoven izražal tako zrela, umetniško dovršena čustva ob pompoznih in patetičnih besedah nekaj let starejšega literata? Če se ne boste potrudili in našli posnetka Beethovnove kantate, mi pač verjemite na … besedo! Ludwig van Beethoven tudi sam ni bil zelo vešč besednega izražanja, prepogosto se je zatekal k besedni nabreklosti, slogovnemu pretiravanju z vzhičenostjo ali pa je bil suhoparen, včasih prav banalen. Znal je uživati v dobri besedni umetnosti od Shakespeara do starejšega sodobnika Goetheja, to že, le sam ni zmogel. A kakšen glasbeni pesnik je bil! Že prva mladostna dela o tem "pojejo".
S Kantato ob smrti cesarja Jožefa II. je Beethoven bolj sebi kot drugim dokazal, da je sposoben ustvarjati velike umetnine in da je glasba najvišja oblika umetnosti. Tako je vsaj zase upravičeno mislil. Po preselitvi na Dunaj je to s svojimi umetninami dokazoval še sodobnikom. In vse do danes. Puščam vas v negotovosti, kaj sledi naslednjo nedeljo, naslednje leto, ko bom sklenil svoje čudaške refleksije - srečno 2021!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
