(VEČER NA OI) Nori Brazilci, razsvetljeni Francozi

Olimpijski Pariz so v zadnjih dveh tednih zavzeli navijači držav iz vsega sveta. Kakršnokoli zastavo si zamisliš, takšno v francoski prestolnici najdeš. Ne bi "smelo" biti le ruske in beloruske, je pa na igrah prisotna tudi peščica njihovih športnikov.

Najbolj pisano je seveda okrog posameznih tekmovališč, pa tudi v parku La Villette, kjer se predstavljajo nekatere države udeleženke, Mehika, Kolumbija, Srbija, Ukrajina, Francija, Slovaška, Srbija, Češka … in ne nazadnje tudi Slovenija. V tem olimpijskem kotičku, kjer se okuša kulinarične posebnosti, spoznava kulturo posameznih držav, zgodovino, ali pa se samo pleše in zabava, smo našli naše sogovornike.

Slovenci kot Kolumbijci, s kolesarstvom v DNK

Zanimivo je, da večina iz bolj oddaljenih kotičkov našega planeta ni prišla direktno od tam, ampak živijo v Franciji ali blizu nje. Med njimi je bil tudi Kolumbijec Samuel, ki se je potikal okrog "svoje" hiše, ki pa je bila v dopoldanskih urah še zaprta. "Lušta se mi naša hrana, že dolgo nisem pojedel kaj kolumbijskega," se je pridušal Samuel. Prihaja iz mesta Neiva, že tri leta pa živi na jugu Francije, kjer je najprej študiral, zdaj pa dela.

Oblečen je imel dres domačega nogometnega kluba, "ne preveč dobrega, igra v drugi ligi", je dejal sramežljivo. Je pa zelo velik ljubitelj tudi drugih športov. "Prišel sem za devet dni, zanima me kolesarstvo, odbojka, atletika, plavanje, če le imam čas." S štirimi zlatimi kolajnami ga je navdušil francoski plavalec Leon Marchand, neverjetno se mu zdi srebro njihovega komaj 17-letnega telovadca Angela Barajasa. Užival je tudi v slovenski družbi med cestno dirko kolesarjev.

"Bil sem na vzponu na Montmartre, kjer je bilo ogromno Slovencev z zastavami. Razočaran sem bil, da ni bilo Pogačarja, poznam tudi Rogliča. Naši državi imata močno skupno točko, kolesarstvo imata obe močno vpeto v identiteto naroda." Žal mu je, da Kolumbija ta čas nima tekmovalca, ki bi lahko konkuriral Pogačarju. "Ne vem, kako je to možno, ampak on je na drugem nivoju, tudi Jonasu Vingegaardu ne moremo konkurirati," se je razgovoril Južnoameričan, ki je že večkrat obiskal kakšno od etap dirke po Franciji.

Z olimpijskimi igrami je zelo zadovoljen: "Odlična organizacija, vse je urejeno, svojo kulturo so lepo predstavili svetu."

Azijci se le radi družijo

Prav zanimivo je svoj pogled na največji športni spektakel predstavila družba štirih prijateljev iz štirih držav. Heena iz Indije, Rohitassa iz Bangladeša, Sirjana iz Nepala in Dinusa iz Šrilanke, ki s starši živijo v Franciji. "Ne v centru Pariza, malce vstran, zato pri nas ni neposrednega vpliva olimpijskih iger, ampak povsod je ogromno turistov, celo v knjižnici jih srečaš. Zato se je veliko ljudi odločilo, da za ta čas oddajo stanovanja, sami pa so se izselili iz mesta," je povedal Rohitassa. Šport ga sicer ne pritegne: "Nisem šel na nobeno tekmo, mi je pa všeč vzdušje med ljudmi, ki so prišli iz vsega sveta. Rad se pogovarjam z drugimi, tudi z vami, z mnogimi, ki jih prej nisem srečal."

Tudi Heena je razmišljala podobno: "V naših državah so vsi zelo navdušeni, kaj se dogaja v Franciji. Ampak nam je to bolj kot pustolovščina, zelo je vznemirljivo, da gremo med ljudi različnih kultur. Niti približno niso tu le Francozi, slišiš tudi hindijščino in še kaj … Vsi se pogovarjajo angleško. Nam je všeč, da srečujemo mednarodne turiste." Olimpijsko vzdušje skorajda izključno doživljajo v parku La Villette, veliko časa preživijo v njej in v indijski hiši. Dinusa je rekla, da sta ji všeč tenis in košarka, da malo pogleda, le Sirjana ima s športom dokaj resno ljubezensko razmerje. "Igram odbojko in jo spremljam tudi med olimpijskimi igrami. Nisem pa šla na tekme, ker so vstopnice zelo drage. Ne morem si jih privoščiti," je povedalo dekle iz Nepala, ki je v tem športu "navijala za Francijo, saj naše ekipe ni na igrah".

"Vsi so videti srečni"

Ne le, da imajo ogromno nastopajočih, tudi kolajn ima zelo lepo bero Nizozemska. "Devetnajst," je prek telefona preveril Joel iz Groningena, ki je z dekletom v Pariz pripotoval za štiri dni. In to zaradi športa, ki ga najbrž v živo ni spremljal noben Slovenec ali pa zelo malo. "Konjeništva. Naš Maikel van der Vleuten je celo dobil kolajno," je ponosno pristavila Nathalie, ki jo je par proslavljal v nizozemski hiši. Zelo všeč ji je olimpijski Pariz. "Vzdušje je neverjetno, vsi so videti zelo srečni. Občutki so čudoviti. Ljudje so prijazni, vsi pomagajo, če kaj potrebuješ. Zraven tega pa mi je všeč, da malo kombinirava šport in oglede znamenitosti. Navdušena sem, kako so uredili prizorišča okrog Eifflovega stolpa," je povedala Nizozemka.

Par, ki je počival v senci pred povratkom v domovino, je z zlatom v teku na 400 metrov navdušila Femke Bol, majceno razočarana sta bila nad kolesarjem Mathieujem van der Poelom, ki je bil na cestni dirki dvanajsti. Kar je sledilo iz ust Joela, smo lahko pričakovali. "Poznam Rogliča, Pogačarja, velik 'fan' kolesarstva sem. Sam pa se vozim s kolesom le občasno v službo. In prav fajn se je z njim popeljati po Parizu, ogromno vidiš," smo dobili nasvet.

Nogomet, pa četudi olimpijski

Povsem drugače pa sta si obisk olimpijske prestolnice zastavila mlada Brazilca, ki sta dirkala od prizorišča do prizorišča v želji videti čim več. Yago in Kamila iz Sao Paula, ki zadnja štiri leta živita v Portu na Portugalskem, sta, preden sta se ustalila, dve leti živela "kot nomada po ZDA in Karibih". Ogledala sta si tekme v vaterpolu, odbojki, nogometu, dviganju uteži, košarki, veslanju … "Rada imava vse športe, najbolj pa si želim, da bi po prvem brazilskem zlatu nogometašev videl še prvo zlato nogometašic," je dejal Yago, ki se mu je prva želja izpolnila pred osmimi leti doma v Riu, druga pa se mu bo morda na predzadnji dan iger v finalu z ZDA. "Petkrat ali šestkrat smo že igrali z njimi, pa še nismo zmagali," kar ni mogel verjeti statistiki.

In kakšna se zdi Brazilcema primerjava njunih s francoskimi igrami? "Pri nas je bilo bolj divje, mi smo malo nori," je povedal Yago. "Tu je vse petkrat, desetkrat dražje. Pri nas je bila kokakola dva evra, tu jo moraš kupiti s kozarcem in stane osem," je dejala Kamila, ki je med pogovorom ves čas mrzlično iskala vstopnice za nove dogodke. "Yes," je naenkrat stisnila pest in že sta bila namenjena na rolkanje. "26 evrov." Niti ne pregrešno drago. "Kot tri piva," je pristavil Yago. Dodal je, da bi ga košarkarski četrtfinale z ZDA stal 1100 evrov! "Tega v Riu ni bilo!" Pa razvpitega brazilskega mesta preveč ne mara. "Ampak med olimpijskimi igrami se je v njem počutil varnega."

Podobno je s Parizom. "Tretjič sem tu, ni mi najbolj všeč, šest od deset. Ampak zdaj so prave vibracije, deset od deset," je ocenil Yago, ki je obljubil, da bo zaradi našega prijetnega pogovora v brazilski hiši odslej navijal tudi za Slovenijo. Njegovo dekle pa tudi in morda še za Francijo, tako so jo presenetili: "Ob prvem obisku so bili Francozi prav nesramni, postrani so naju gledali, ker nisva znala francosko. Ampak zdaj so neverjetni." Lahko si le želimo, da bi se jih tak odnos držal, da bi fraza narediti se Francoza, dobila nov pomen.