VinDel, salon vina in delikates, tokrat z razgledom

Saj ne, da bi v časih kdo bi vedel katerega vala epidemije covida-19 odpadle kar vse prireditve in predstavitve, posvečene kulinariki in enologiji. Je pa bila tovrstna ponudba precej okrnjena tako po številu kot po obsegu.

Seveda so omejitve predvsem pri druženju v zaprtih prostorih. Zapovedano nošenje mask je že samo po sebi precejšnja ovira spontanemu komuniciranju v živo, degustacijo najrazličnejših dobrot pa de facto onemogoča. Prireditve na prostem so po drugi strani preveč odvisne od muhastega vremena; to je lahko sploh težava pri bolj kompleksnih predstavitvah večjega obsega. Pa še morebitni dodatni zapleti z obveznim preverjanjem potrdil o izpolnjevanju pogojev PCT ... Ja, brezžični internet pač ne deluje vedno in povsod tako hitro in popolno, kot v svojih (zl)oglasnih objavah obljubljajo komercialni ponudniki tovrstnih storitev ...

Premalo stikov v živo

Številni ljubitelji, malce manj številni poznavalci in še nekoliko manj številni poklicni strokovnjaki za enogastronomijo pa seveda gostinci, ponudniki turističnih storitev in bolj resni trgovci s slastnimi dobrotami v trdnem in tekočem agregatnem stanju (plinasto se seveda pridružuje kot skoraj obvezna aromatična komponenta kompleksnega užitka) seveda najbolj pogrešajo večje in celovitejše, a vendar dovolj strnjene predstavitve ponudbe, s poudarkom na vrhunskih kakovostnih presežkih ter vsaj zaznavnim deležem novitet in kuriozitet. Tiste bolj ambiciozne po navadi vključujejo še strokovna srečanja, predstavitve, predavanja, ocenjevanja ...

Tak je tudi mariborski salon vina in kulinarike VinDel, ki na enem mestu v enem dnevu (praviloma sredi tedna) intenzivnega dogajanja predstavi številne ponudnike vrhunskih vin in delikates iz vseh koncev Slovenije pa še nekaj tujih. Praviloma ga pripravijo v drugi polovici oktobra, a lani in letos je prireditev žal podlegla pregovoru, da ni pravila brez izjem. Naj se raje že prihodnje leto pozlati tisti, da izjeme potrjujejo pravila! Sploh, če so dobra.

Brezhibno pripraviti tako prireditev je seveda velik organizacijski, pa tudi materialni in finančni zalogaj - da o vloženem delu, trudu in času niti ne govorimo. To velja že za sodelujoče razstavljavce, še neskončno bolj pa seveda za organizatorje. In če gre vse to preprosto v nič, je velika škoda, ki jo je včasih težko ali celo nemogoče povrniti.

Mariborski zavod za razvoj in raziskovanje gostinskih in kmetijskih dejavnosti SloVino se sicer kontinuirano ukvarja še z marsičim v povezavi z vinom, kulinariko, turizmom ... Med bolj opaznimi dejavnostmi je redno izobraževanje vinskih svetovalcev - sommelierjev pa vsakoletna selekcija vin, priporočenim k različnim živilom in jedem ... Redno se predstavljajo tudi na s hrano in pijačo v najširšem smislu vsaj ohlapno povezanih prireditvah, dokaj odmevno na primer na vsakoletnem radgonskem sejmu Agra. No, skoraj vsakoletnem - lani je namreč odpadel iz identičnih epidemioloških razlogov kot VinDel, letos poleti pa so ga v nekoliko okrnjeni izvedbi vendarle uspeli pripraviti. A širši javnosti se SloVino vendarle najbolj nazorno predstavi prav z VinDelom.

(Ne)prekinjena kontinuiteta

Seveda je jasno, da če se neka kontinuirana tradicija za dalj časa prekine, ponovni zagon ni vedno prav preprost. Marsikdaj zahteva toliko ali celo še več naporov in energije kot vzpostavitev na novo, iz nič. Tudi zainteresirana javnost, ki sprva stvar še pogreša, se marsikdaj in marsikje sčasoma sprijazni z odsotnostjo in na daljši rok celo pozabi. Salon VinDel v 13. izvedbi, ki naj bi bil lani v mariborskem centru Draš, tako vsaj uradno ni odpadel, ampak je le prestavljen za nedoločen čas, dokler se razmere vsaj za silo ne uredijo.

To seveda ne pomeni zgolj ponovne vzpostavitve kolikor toliko normalnih epidemioloških razmer, ampak tudi in predvsem bolj načrtno, racionalno, sorazmerno in predvidljivo odzivanje oblasti nanje. Hektično ukrepanje s čez noč spreminjajočimi se radikalnimi dekreti, ki vedno znova postavljajo na glavo normalno in utečeno delovanje celotne družbe, gotovo ni v prid premišljenemu dolgoročnemu načrtovanju, potrebnemu za uspešno pripravo in izvedbo tovrstnih dogodkov.

Morda pa vendarle gre z drugačnimi, na oblastne kaprice bolj imunimi, morda skromnejšega obsega, a bolj inovativno zastavljenimi in morda povezanimi še s čim, kar (seveda dovolj nevsiljivo) pritegne tudi širšo pozornost in jasno sporoča, da se organizatorji nikakor niso predali pa da zadeva sploh še ni crknila in niti ne namerava prav zlahka. V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi letošnji VinDel. Brez zaporedne številke, zato pa s pojasnilom "On Tour", ki se je - resda v precej manjšem obsegu - odpravil gostovat na atraktivno turistično točko pod milim nebom na Rogli. In se tudi izvedbeno prilagodil drugačnim okoliščinam.

Sprva je bil načrtovan zadnjo avgustovsko soboto, a vreme ni sodelovalo. Torej so ga pripravili na drugo septembrsko. Pot med degustacijskimi točkami - bilo jih je nekaj čez 20, na katerih so se predstavili vinarji iz vseh slovenskih vinorodnih dežel, ob njih pa še nekaj ponudnikov žganih pijač, sokov in sirupov, kave, sirov pa še česa - je potekala kar po Poti med krošnjami, atraktivni razgledni ploščadi z osrednjim stolpom, ki tudi sicer pritegne precej obiskovalcev priljubljene turistične točke na Zreškem Pohorju.

Vstopnine ni bilo oziroma je za sprehod med manjšimi, a smiselno razporejenimi skupinicami stojnic na razširjenih delih panoramske poti zadoščala že vstopnica na razgledno ploščad. Tako so si lahko ponudbo ogledali tudi obiskovalci, ki so prišli uživat le v razgledih in adrenalinskih doživetjih. Kdor je hotel tudi kaj pokusiti, pa si je (ob plačilu kavcije) pač izposodil legendarni degustacijski kozarec - za take priložnosti idealen izdelek Steklarne Rogaška, ki so ga prvič predstavili pred leti prav na mariborskem VinDelu - in kupil pet, deset ali več žetonov po en evro za kos. No, cena je bila še toliko bolj simbolična tudi zato, ker ponudniki niso niti najmanj skoparili pri natakanju in ker je en žeton praviloma zadoščal za degustacijo poljubnega števila vzorcev pri vsakem ponudniku.

Bolj razpršene stojnice so bolj komunikativnim in zgovornim ponudnikom omogočale tudi podrobnejše predstavitve. Vsaka gruča stojnic (še posebno pa končna ob razglednem stolpu) pa se je kar hitro prelevila tudi v prostor sproščenega druženja med obiskovalci. Teh je bilo pravzaprav kar spodobno število, čeprav resda niti približno toliko kot na "ta pravem" mariborskem VinDelu. A tako so se z njim vsaj bežno seznanili tudi številni naključni turisti. Torej je mogoče dogodek razumeti tudi kot investicijo v naslednje izvedbe osrednjega salona in morda kot spodbudo za še več dislociranih predstavitev v prihodnje.