Vlaganje živil v lastni režiji se morda ne izplača, se pa utegne kar dobro obnesti

Tudi glede ponudbe svežih sezonskih živil ima vsak letni čas svoje prednosti in čare. Pa seveda pomanjkljivosti, a o teh tukaj in zdaj ne bi. Pozno poletje in zgodnja jesen ponujata največje obilje najrazličnejših prostorastočih in gojenih darov matere nature - pa kakopak (agri)kulture. Tudi takih, ki se obdržijo dalj časa, celo čez celo zimo. Ali pa jim k temu pomagamo z vlaganjem najrazličnejših dobrot za ozimnico.

Negotova računica

Da se vlagati izplača in hkrati ne izplača, nas prepričujejo celo banke. Mar zato grozijo z zaračunavanjem ležarine, namesto da bi naloženi denar vsaj minimalno obrestovale, kot so počele včasih in kot v veliko večjem odstotku še zdaj počnejo pri kreditih? Najbrž ne toliko zato, da bi prihranke dvignili in shranili v nogavice ali domače trezorje, ampak da bi komitente premamili s ponudbami o prenosu v kapitalske sklade - torej prepričale ljudi, naj svoj (bolj ali manj) težko in pošteno prigarani denar prepustijo tveganjem bolj ali manj naklonjenim špekulantom pod bančnim okriljem ter tako zagotovijo dobiček bolj bankam in borznoposredniškim hišam kot samim sebi. No, kdor je spreten vlagatelj, se s tem najbrž že ukvarja na lastno pest in ima od tega profit; če se mu kaj zalomi, pa si je čisto sam kriv. A velika večina ni takih in imajo pač izgubo.

Ozimnica je vsekakor bolj varna in zanesljiva naložba od kakršnegakoli borznega, kaj šele kriptovalutnega mešetarjenja. Čeprav niti hipotetično in niti redkim srečnežem ne prinaša kakih velikih dobičkov in čeprav se ne posreči prav vedno in prav vsakemu ter se lahko tudi pokvari, če naredimo kaj narobe. Se pa v času vsesplošne globalizacije - tudi trgovskih dobavnih verig in preskrbe z (dokaj svežimi, čeprav bog si ga vedi od kod in kako pripeljanimi) živili ter (pre)obilne izbire industrijsko vloženih izdelkov - sicer kar samo od sebe zastavlja vprašanje, ali se sploh izplača truditi z domačimi shranki, ko pa je po bolj ali manj dostopnih cenah na voljo takšna raznolikost ponudbe tudi zelo kakovostnih izdelkov na trgovskih policah.

Kdor si je sam pridelal viške ali jih praktično zastonj dobil od kakega znanca ... pa kdor je ponosen na kak prav poseben recept, se bo najbrž lotil domačega vlaganja vsaj v manjšem obsegu. Pa kdor a priori ne zaupa industrijski proizvodnji ali preprosto prisega na domače ... Sicer se to ne po vloženem delu ne finančno ne izide - oziroma se ne več. Še pomnite, tovariši, čase, ko se je - če že ne izplačalo, pa vsaj obneslo? V nekdanji državi ni bilo prave konkurence, tudi izbira je bila dokaj pičla. Marsikaj je bilo težko dobiti, in če se je že občasno pojavilo, je bilo pač v navadi kupiti na zalogo. In čeprav so bile cene načeloma bolj dostopne kot zdaj (pa še sindikat je radostno pomagal vsaj pri nabavi ozimnice, če se že z drugimi delavskimi pravicami ni kaj prida ukvarjal), kakovost marsikdaj ni ustrezala.

Zgolj za ilustracijo: marelična marmelada je po JUS-u (takratnem standardu) morala vsebovati najmanj štiriodstotni delež marelic (pa še pri tem so nekatere tovarne goljufale, saj "v širšem družbenem interesu" prave kontrole niti ni bilo), preostanek pa so sestavljali voda, sladkor, želirno sredstvo (največkrat pektin, ki je sicer naravna vodotopna vlaknina, industrijsko pa ga pridobivajo iz jabolčnih tropin), barvila, arome, kaka (umetna) sadna kislina, za volumen morda buče ali kaj takega pa še malce konzervansa. Če je bil to vitamin C, je bilo prav super (a bolj učinkovita sta kalijev sorbat in natrijev benzoat, ki ju nekateri še vedno uporabljajo tudi za domače vlaganje - a tisti bolj previdni in eko-bio usmerjeni se jima raje na daleč izognejo). Smo pa bili bistveno bolj samooskrbni kot v svobodni samostojni Sloveniji ...

Globalizacija v malem

Nekaj navad in povezav iz časov in krajev rajnke Jugoslavije pa se je vendarle še obdržalo - pa to ni nobena jugonostalgija, ampak zgolj bolj regionalno in tradicionalno zamejen vidik globalizacije. Tako papriko, kot jo na veliko gojijo v (Severni) Makedoniji, je v Sloveniji če že ne nemogoče, pa vsaj zelo težko pridelati. Paradižnik in še kaj takisto. Vsaj v zadovoljivih količinah in z znosnimi stroški. In paprika je glavna sestavina priljubljenega ajvarja. Pa smo spet pri narcisizmu majhnih ali pa tudi nekoliko večjih razlik med doma vloženim in kupljenim, pa tudi med kupljenim kar tako in nabavljenim pri ekskluzivnih dobaviteljih.

Ajvarji, pindžurji, lutenice in podobni izdelki masovne produkcije in potrošnje utegnejo biti glede odnosa med kakovostjo in ceno kar spodobni. Butično je seveda drago in precej manj dostopno. Logično: v kilogramu res prvovrstnega ajvarja utegne biti kakih pet ali celo več kilogramov skrbno izbranih svežih paprik (pa nič za povečanje volumna sicer običajnih melancanov), vanj je vloženega ogromno znanja, izkušenj, natančnega dela in truda, izdelan pa skoraj gotovo ni industrijsko, ampak kvečjemu manufakturno. In to seveda stane. Stane tudi - morda celo še več, ker pač nismo nujno pri viru surovin pa še količinskih popustov si ne moremo obetati -, če si takega skušamo pripraviti sami. Morda uspe, morda ne - če se odločimo, pač prevzamemo tudi tveganje.

Od surovin, primernih za ozimnico, ki jih imamo doma na pretek in so nadvse kakovostne, pa vseeno po večini gredo v nič, bi se veljalo spomniti buč. Pa ne tistih manjših za sprotno domačo rabo, ki jih ta čas redno videvamo na trgovskih policah s svežo zelenjavo, ampak prav tako užitnih trofejnih velikank pa oljnih, od katerih se po navadi uporabi le seme, v večjem delu pa praviloma strohnijo kar na njivah ali jih v najboljšem primeru uporabijo za živinsko krmo. A tem se bomo v doglednem času posvetili posebej. Hrane se ne spodobi metati v smeti, sploh pa je smiselno porabiti živila, ki bi se sicer pokvarila, sploh če lahko iz njih naredimo kaj zelo okusnega. Skoraj ni vrtičkarja, ki ne bi gojil vsaj kake rastline paradižnika. In bržkone so na njih ostali prezreli plodovi, ki niso več primerni za solato ali običajne poletne jedi ter jim grozi, da bodo vsak čas segnili. Nikarte! Prav taki so najboljši za pripravo domače mezge ali omake, ki jo lahko uporabimo na primer za juhe, pico, prelive za testenine ...

Z nekaj domišljije je seveda mogoče iz viškov najrazličnejših sezonskih pridelkov, ki bi sicer propadli in končali med biološkimi odpadki, pripraviti marsikaj zanimivega, duhovitega, presenetljivega ... Vsekakor pa manj vsakdanjega in običajnega ter bolj lastnemu okusu prilagojenega od tistega, kar lahko ob vsej neskončni izbiri podobnih izdelkov najrazličnejših blagovnih znamk kupimo v super-, hiper-, mega- in podobnih marketih. A odločiti se in narediti mora seveda vsak sam in po lastni presoji. Saj vendar živimo v svobodnem demokratičnem svetu, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Pa še pri tem marsikdaj, marsikje in za marsikoga obstajajo izjeme ...