Zmago Gomzi
Vrste nogometašev Nogometnega kluba Maribor, ki so orali ledino tega 12. decembra leta 1960 ustanovljenega kluba, se redčijo. Ob ustanovitvi so igralski kader tvorili najboljši nogometaši Železničarja in Branika. Nekateri so vijoličasto majico nosili daljše obdobje, drugi krajše. Nekateri so tudi pokojni, med njimi 12. julija leta 1934 v Mariboru rojeni Vinko Donko, ki je po krajši bolezni preminil pred nekaj dnevi. Donko je v novoustanovljeni mariborski reprezentančni klub prišel iz Branika in nato vijoličasto majico nosil na 98 tekmah. "To je bilo najbolj svetlo obdobje moje nogometne poti, hkrati tudi najbolj zanimivo," je Donko marca letos, ko sva sproščeno kramljala na njegovem domu, vzneseno pripovedoval in mi razkril še številne podrobnosti iz njegovega osebnega življenja, predvsem pa nogometnega.
Pionirček pri Železničarju
Nogomet je začel igrati kot pionirček pri Železničarju leta 1948. Ko je leta 1956 odšel na služenje vojaškega roka v Požarevac, je tam igral za srbskega prvoligaša Mladi Radnik. "Bil sem kapetan ekipe, igral sem tudi za reprezentanco srbske lige. Klubski možje so želeli, da ostanem v Požarevcu, marsikaj so mi ponujali, toda mene je vleklo nazaj, v Maribor. Po vrnitvi sem prestopil k Braniku, zanj igral do leta 1960, nato pa sem nogometno pot nadaljeval v novoustanovljenem NK Maribor. Krajše obdobje po odhodu trenerja Ivana Đalme Markovića sem tudi vodil prvo moštvo," je razložil. Po odhodu iz NK Maribor je spet zaigral za Železničar in se v klubu tudi trenersko kalil.
Med delavskim in meščanskim klubom
Mariborska nogometna kluba sta bila do leta 1960 velika rivala. Donko se rivalstva spominja takole. "Na mestnih obračunih sem bil včasih v majici Branika, včasih Železničarja. Tekme so mi ostale v globokem in prijetnem spominu, bodisi so bile v Ljudskem vrtu bodisi na stadionu Železničarja na Taboru. Vsaka je privabila po nekaj tisoč gledalcev, več navijačev je imel Železničar, ki je bil delavski klub, Branik je veljal za meščanskega, kar je še dodatno vplivalo k naelektrenemu ozračju na stadionu. Tekme so bile ostre, na trenutke tudi preostre, v žaru borbe se je včasih zgodila kakšna poškodba, a nobena namerno. Po tekmi smo si nogometaši, ne glede na rezultat, prijateljsko stisnili roke, huda kri, ki se je pojavila med igro, je bila pozabljena, rivalstvo pa je ostalo še naprej, do ustanovitve NK Maribor."
Spomin na Stjepana Lamzo
Ko je Donko igral za Branik, so bili njegovo soigralci nekateri odlični nogometaši. Med njimi je najbolj cenil Stjepana Lamzo, Franja Frančeškina in dr. Branka Elsnerja. "Še posebej v spominu mi je ostal Lamza, ki je k Braniku prestopil iz Segeste Sisak, podobno kot njegov someščan Đuro Zečić; iz Siska je pozneje v NK Maribor prišel še Tomislav Prosen, legendarna vijoličasta desetica. Lamza je bil sijajen igralec, dribler, da mu ni bilo para, ni čudno, da so se zanj zanimali najboljši jugoslovanski klubi, od Dinama in Hajduka do Partizana in Crvene zvezde. Z igrami v Braniku je pustil globok pečat. Zakaj se je odločil za Branik, nikoli nisem zvedel, je pa z igrami pustil globok pečat," je pojasnil.
Afera Driska
Julija leta 1960 je Branik igral kvalifikacije za uvrstitev v drugo jugoslovansko zvezno ligo. Ko so črni-beli v dveh tekmah izločili Slobodo iz Varaždina, je bila njihova ovira do napredovanja še Karlovac. "Prvo tekmo v gosteh proti Karlovcu smo izgubili z 0:2 in prepričani smo bili, da lahko na povratni tekmi 24. julija v Ljudskem vrtu zaostanek nadomestimo. Toda tekme nismo dočakali, kajti nekateri nogometaši Karlovca, ki so bivali v hotelu Orel, naj bi bili imeli v noči pred tekmo težave s prebavo zaradi zastrupitve s hrano, zaradi česar se je dogodka pozneje prijelo ime afera Driska. Nogometna zveza Jugoslavije je zaradi tega odločila, da tekme ne bo in da Karlovac napreduje v drugo ligo. Posledice so bile za NK Branik pogubne, saj je 11. avgusta 1960 mariborski politični vrh klub razpustil. Štef, kot so Lamzo klicali v Mariboru, je po aferi zahteval izpisnico in se preselil k modrim v Maksimir, izpisnice pa so zahtevali tudi drugi nogometaši, ki so prišli v Branik od drugod. Afera, ki je bila velik madež v zgodovini NK Branik, nikoli ni bila pojasnjena. Klub je utrpel nepopravljivo škodo," se je pridušal Donko.
Treniral številne slovenske klube
Vinko Donko se je po končani nižji gimnaziji zaposlil v podjetju Grafična industrija Mepa. Decembra 1963 je prišlo do združitve Mepe in Časopisnega podjetja Mariborski tisk, na podlagi česar je skupno podjetje začelo poslovati pod nazivom ČP Mariborski tisk. Donko je po končani srednji grafični šoli nekaj let delal kot ročni stavec, pozneje pa kot grafični tehnolog. Vmes se je poročil, s soprogo Silvo sta povila sina Leopolda in hčer Silvo. Po 22 letih dela v grafični stroki se je odločil, da se poskusi kot poklicni nogometni trener in do leta 2008 je vodil številne klube po Sloveniji.
Odličnost je dokazoval kot nogometaš in trener
Povsod cenjen in spoštovan
Ko se je najin zadnji pogovor bližal h koncu, mi je Donko pokazal še številna priznanja, ki jih je dobil za neutrudno delo na nogometnem področju. So ogledalo njegovega dela, potrjujejo, da je bil povsod cenjen in spoštovan. "Sem častni član Nogometne zveze Slovenije in Zveze nogometnih trenerjev Slovenije, častni član Medobčinske nogometne zveze Maribor, dolga leta sem bil član upravnega odbora Zveze nogometnih trenerjev Slovenije in disciplinski sodnik tega organa, sekretar in tudi predsednik Medobčinske nogometne zveze Maribor, član Zveze nogometnih trenerjev Slovenije, Združenja nogometnih trenerjev Maribora ter sekretar in član sveta Zveze zaslužnih trenerjev Maribora, sem tudi častni član Nogometne zveze Slovenije in Zveze nogometnih trenerjev Slovenije in še bi lahko naštevali. Povsod, kjer sem deloval, sem skušal vtkati del sebe," je razložil. Za prispevek k razvoju nogometa je Donko dobil številna priznanja, med drugim še v nekdanji skupni državi red dela s srebrnim vencem in najvišje mariborsko športno priznanje, Cizljevo plaketo.
