Aljoša Stojič
Eno bolj resnih komentatorskih razmišljanj v odzivih na nepresenetljivo zmago Matjaža Hana v njegovih Socialnih demokratih je bilo smešno za crknit. Ker kaj naredijo v bordelu, ko jim biznis upade? A zamenjajo šefa, morda zaposlene? Ne, v bordelu raje zamenjajo tapete. In ker je človek te dni dobesedno na tapeti, lahko zaključimo, da so v cirkusu, ki se dogaja SD, uspešno zamenjali le tapete. Ob njih ne morem mimo mojega Večera - ker se poslovni rezultati slabšajo, lastniki ne menjajo šefov ali zaposlenih (mi se itak menjamo sami ali pa gremo v penzijo). In glej ga, zlomka, tudi na Večeru se je zgodilo tako kot v bordelu - zamenjali so nam tapete in si sposodili S. Oliverjeve. So rešili problem? Ne, samo dodatne so naredili.
S temi tapetami imam pristen odnos že od vojske. Med služenjem domovini v sezoni 1984/85 so me že ostriženega zapakirali na mariborskem kolodvoru in poslali direkt v sedanjo Republiko Srbsko, v Banjaluko, v pešadijo. Za nepoučene, služenje v JLA je bilo videti tako, da si imel štiri, pet mesecev neke vrste praktično usposabljanje (jaz sem metal bombe, streljal z mitraljezom in se metal vznak vsakič, ko se je drug poručnik razpenil ob vzkliku "atomski udar s leva, atomski udar z desna"), preostanek vojaščine smo kot džombe hvatali krivine in poblazneli šteli dneve do 00 noč.
Z vojaškim kolegom iz Ljubljane (kaj 'češ, ne glede na čislano bratstvo i jedinstvo naših naroda i narodnosti smo se v osemdesetih kar konkretno grupirali na republiški osnovi) sva po cele dopoldneve poležavala v razpadajoči stavbi znotraj ogromnega kasarniškega kompleksa. Ko je skozi okna brez šip pritisnil mraz, sva s sten trgala tapete, da sva si jih podložila in naložila nase in se vsaj nekoliko ogrela. Da sva hitreje zaspala v tej hiši duhov, sva namesto zajtrka tresnila kak pir iz kantine. Morala sva spati res trdno, kajti zbudilo naju je kričanje: "Ustaj, vojsko! Mirno! Pa šta je vama budalama?!"
Hiter skok v realnost, strumna drža in desna roka avtomatsko k sencam v odločen pozdrav. Generalu! Izvajali so letni nadzor in nekaj pomembnih živin iz generalštaba je, gotovo podprtih s toplo rakijo in dobrimi nameni, prišlo na ogled in na obed. In jih je skoraj kap, ko so videli dva vojaka, mrtvo hladno zavaljena v tapete. "Marš van, pička vama materina!"
Dobro sva jo odnesla s Šinkijem (njegov partizanski vzdevek), niti na raport nisva šla. Ne bi se čudil, če tam nekje ob Vrbasu krožila anekdota o glupim Slovencima u tapetama, ki pa v vicih gotovo nastopata kot Mujo in Haso.
