Zvezdana Bercko
Če se malce pošalimo, bi lahko rekli, da se vračamo v zgodovino in komuniciramo tako kot stari Egipčani. S simboli oziroma piktogrami. Le da so namesto hieroglifov del novodobne komunikacije emotikoni, sličice ali ikone, ki predstavljajo čustva in občutke. Iz prvotnega smeška se jih je razvilo na stotine, v slovenščini pa smo zanje skovali izraz čustvenček.
Iz jezika mladih so postali splošni simbolni jezik, ki ga uporabljajo ljudje po vsem svetu, saj z njimi izražajo svoje občutke, poudarke, razpoloženje, odnos do naslovnika, dileme, pomisleke ... Danes skorajda ni sporočila na telefonu ali računalniku, ki ne vsebuje vsaj enega čustvenčka. Ustvarimo jih s standardnimi znaki na tipkovnici in ločili ali pa so na razpolago kot že oblikovani simboli v klepetalnicah, igralnicah, storitvah neposrednega sporočanja, na mobilnih telefonih in drugod.
Vse se je začelo s smeškom, verjetno še danes najbolj priljubljenim in uporabljanim znakom. Za njegovega izumitelja velja Scott Fahlman, profesor računalniških znanosti iz Pittsburgha, ki je smeška prvič objavil 19. septembra 1982 na spletni oglasni deski in zraven pripisal: "Za izražanje smeha in šaljivosti predlagam znak:-). Preberite ga s strani."
V istem sporočilu je uvedel tudi podobo žalostnega obraza, saj je dodal: "Verjetno pa je dandanes bolj razumsko označevati tudi stvari, ki niso mišljene kot šala. Zanje uporabljajte znak:-(."
Ideja se je hitro uveljavila in razširila. Fahlman se spominja: "To je bilo deset minut v mojem življenju, ki pa so pustile velik pečat v komunikaciji po računalniku. Mislil sem, da bo moja pogruntavščina nasmejala nekaj kolegov, in nič več kot to. A novost se je izredno prijela." Pravi pa, da mu je še danes, ko lahko v sporočilih uporabljamo moderne grafične smeške, prvotni smeško bolj všeč, saj "ima nekakšen poseben pridih izvirnosti".
Prihajajo spolno nevtralni emodžiji
Čeprav emotikoni veljajo za univerzalni jezik, pa so med posameznimi narodi vendarle razlike v razumevanju teh simbolov. Izhajale naj bi iz dejstva, da pripadniki različnih skupin pri interpretaciji obraznih izrazov dajejo večji pomen različnim delom obraza. Tako so za Vzhodnoazijce najpomembnejše oči, medtem ko zahodnjaki "berejo" ves obraz, tako oči kot usta. Zato obstajajo razlike tudi pri oblikovanju emotikonov. Pri tistih, ki so značilni za zahodni svet, je zelo pomemben znak, ki na smešku predstavlja usta, medtem ko so pri vzhodnoazijskih poudarjene predvsem oči. Smeška tako vzhodnjaki označujejo z znaki (^_^), žalostni obraz z (;_;), presenečenje pa s simbolom (o.o).
Kasneje so se emotikonom pridružili še digitalni piktogrami emodžiji. Emodži je poseben grafični simbol, ki nastopa kot samostojen znak, sicer z enakim namenom, kot ga ima emotikon. Beseda prihaja iz japonščine in je skovanka iz besed "e", kar pomeni slika, in "moji", kar pomeni simbol. Beseda torej ne prihaja iz besede emotikon, podobnost med njima je zgolj slučajna, v slovenščini pa za obe uporabljamo izraz čustvenček. Prvi je emodžije narisal japonski telekomunikacijski načrtovalec Šigetaka Kurita leta 1999. Zgledoval se je po stripih in cestnih znakih ter ustvaril simbole, ki so v zadnjih letih nepogrešljiv del elektronskih sporočil.
V dobi internetne komunikacije so si emodžiji že izborili svoje mesto ob klasičnih besedah, zlasti v elektronski komunikaciji in komunikaciji na družbenih omrežjih. Posamezen simbol izraža določen pomen, z združevanjem različnih simbolov pa lahko izrazimo tudi bolj zapletene oziroma sestavljene misli.
Ob svetovnem dnevu emodžijev, 17. julija, so objavili predloge za nove čustvenčke. Med njimi naj bi bili tudi trans in nebinarna nosečnost, tako se je med ikonami pojavil noseč moški, "princu" in "princesi" pa se kot spolno nevtralna pripadnica kraljeve družine pridružuje "oseba s krono".
Uporabniki bodo lahko tudi izbirali med ženskim in moškim poraščenim obrazom, kar pomeni, da bodo imeli skoraj vsi emodžiji samodejno spolno nevtralno možnost. Unicode Consortium, neprofitna korporacija, ki se ukvarja z razvijanjem standardov, ki prispevajo k internacionalizaciji programske opreme, vedno javno objavi osnutke in tako omogoči morebitne komentarje javnosti. Od proizvajalcev naprav je sicer odvisno, kdaj bodo uporabnikom novi emodžiji tudi dejansko na voljo.
