Vsega je kriv Michael Owen

Adrijano Prskalo, zgovorno pravnico iz Rame, ki živi in dela v Mostarju, smo srečali v Mariboru prejšnji vikend na regijskem srečanju uradnih navijaških klubov slovitih redsov. Na njem je predstavila svojo knjigo Nikoli ne boš hodil sam.

Najprej razkritje, da bomo transparentni. Tudi sam sem od otroštva navijač Liverpoola, tako da marsikaj razumem, ko gre za odnos do redsov. A vi ste šli korak naprej. Napisali ste knjigo o Liverpoolu, o svoji nogometni ljubezni, strasti do tega kultnega kluba. Nikada nečeš hodati sam je naslov, to je seveda prevod znamenite himne You will never walk alone/Nikoli ne boš hodil sam. Zakaj, od kod ideja, želja? Zakaj sploh Liverpool?

Moja zgodba z Liverpoolom se je začela leta 1998. Bilo je svetovno prvenstvo v Franciji, imela sem deset let. Doma smo bile tri sestre, oče torej ni imel sina, s katerim bi gledal nogomet (smeh), tako da je moral eno od nas navdušiti za nogomet. Tako sem jaz začela z njim gledati nogomet. Poleg Hrvaške je navijal za Angleže. Všeč mi je bil Michael Owen, najmlajši debitant na svetovnih prvenstvih. Zabil je krasen gol Argentini. Začela sem spremljati, brati o nogometu, zaradi njega sem se osredotočila na Liverpool. Tako sem navijala za klub z Anfielda, vedno bolj in bolj.

Oče ni bil navijač Liverpoola?

Všeč mu je bil, a nič posebnega. Bil je v splošnem za Angleže. Kasneje je poleg mene tudi on postal strastni navijač rdečih. Zdaj tekme gledava skupaj in sva glasna.

Micheal Owen je torej zaslužen za knjigo o Liverpoolu v hrvaščini, zanimivo.

Ja, kriv je on (smeh). Nato je prestopil v Real Madrid, kar me je zelo razočaralo. Odtlej ga ne maram. Ko sem odšla iz Rame, kjer sem doma - to je majhen kraj, 80 kilometrov ali dobro uro vožnje iz Mostarja - študirat pravo, smo tam navijači Liverpoola postali ekipa. Bila sem ena od ustanoviteljic kluba Liverpoolovih navijačev v Bosni in Hercegovini. Družili smo se, skupaj smo gledali tekme.

V Shankly's pubu, ki je zbirališče rdečih v Mostarju, ime pa nosi po slovitem škotskem trenerju rdečih?

Tedaj še ne, ni še obstajal. Vedno smo gledali tekme kje drugje. Pa nam ponekod, da ne bi motili drugih gostov, ki so se želeli v soboto zvečer zabavati ob glasbi, niso pustili, da gledamo tekmo z zvokom, s komentarjem. Enkrat smo popili malo več piva in je kolega dejal, "poznam en prostor v mestu, obljubim vam, da bomo naslednjo sezono spremljali tam". In tako je nastal Shankly's pub - mi, ki se tam družimo zaradi Liverpoola, pa smo kot družina. V Maribor nas je prišlo pet, skupaj potujemo, si pomagamo. Ko je Liverpool na televiziji, gledamo skupaj, vedno. V tisti sezoni, ko je pub nastal, smo odšli tudi na Anfield. Leta 2019 pa se mi je porodila ideja o knjigi.

Ja, tega nisva čisto razčistila. Zakaj knjiga?

Veliko je knjig o Liverpoolu, nogometaših, trenerjih, legendah. Moja knjiga je drugačna, ker gre za osebno doživljanje navijača oziroma navijačice. Gre za zgodbo o prijeteljstvu, zavezništvu med navijači, pa tudi za to, kako sem se izborila v pretežno moškem navijaškem svetu. V enem delu je knjiga avtobiografska, veliko pa je tudi informacij za navijače, tudi povsem praktičnih, o najcenejših letalskih vozovnicah, namestitvah in tako dalje. Poseben impulz, da bi lahko sama kaj napisala, je bilo branje knjige Zlatka Dalića Rusija naših snova. Sicer sem pravnica in nisem imela pojma, kako se napiše takšna knjiga. Nobenega načrta nisem imela, nobene finančne konstrukcije. Imela sem srečo, da je bil med navijači Liverpoola v Mostarju tudi univerzitetni profesor Ivo Čolak, ki je sicer končal novinarstvo. Vzpodbudil me je, da začnem pisati in mu nato prinesem pokazat, kaj nastaja, dvajset, trideset strani. Bil je urednik mnogih knjig. Podprl me je še prijatelj, ki je založnik, rekel je, kar bova prodala, si deliva na pol. Bilo je leta 2019 in zamislila sem si, da bom knjigo končala s tem, kako je Liverpool osvojil prvenstvo po 29 letih, z nekim vrhuncem. Liverpool je dolgo vodil, a nato zaostal v bitki za naslov s Cityjem. Zalo me je potrlo in sem pisanje kar opustila. Nato pa pride tekma z Barcelono in neverjetna domača zmaga, povratek med žive za anale. Sledi finale lige prvakov v Madrid, kamor sem šla. Osvojili smo ligo prvakov! Profesor mi je ob dveh zjutraj po tekmi poslal sporočilo: Adrijana, to je kot naročeno za zadnje poglavje knjige. Celo poletje sem pisala, niti na dopust nisem šla. Knjiga se konča s poglavjem Madrid za večnost. Ampak knjiga ima še druga pomembna sporočila - da je treba verjeti v svoje sanje. Kot otrok sem sanjala, da bom obiskala Anfield. Ko sem govorila ljudem, kako bom nekega lepega dne odšla na Anfield, so me malo čudno gledali. Nimaš šans, so si mislili. Iz majhnega okolja sem, iz Rame ljudje sploh niso veliko potovali.

Kakšna je bila torej prva pot na Anfield?

Hm, prva tekma, na kateri sem bila, je bila proti Norwichu. Bilo je leta 2015 - en mesec pred tem, ko je prišel trener Klopp. Bila je kriza, razpad pod Rodgersom.

Ampak najbrž to ni pokvarilo premiere, prvega stika s stadionom, ki je res nekaj posebnega.

Vsi smo bili iz sebe, vau. Liverpool je bil zanič, a dogodek je bil za večni spomin. Zdaj grem vsako leto vsaj enkrat.

Tekma, ki bi jo izpostavili?

Srečo sem imela, da sem bila na Anfieldu ob zmagi z Manchester Unitedom s 7:0 v prejšnji sezoni. Od jutra je bilo v mestu neko posebno vzdušje, pričakovanje. Čutilo se je, da prihaja nekaj velikega.

V Mariboru ste bili, ko so tu gostovali redsi?

Seveda. Kdo se ne bi spomnil. 0:7.

Vsaj tisti, ki navijamo ob vijoličastih še za rdeče, se nismo zelo sekirali.

Super je, da sem se vrnila v Maribor na regionalno srečanje. Lepo mesto, prijetno. Vse je bilo odlično, fantastično organizirano, prava atmosfera, top. Boris (Seidl, op. p.) je duša tega srečanja, veliko delo je opravil z ekipo, letvico so za bodoča srečanja postavili zelo visoko. Videla sva se tudi na že omenjeni tekmi z Manchestrom, kjer je bil z družino. Zanimivo, 26 se nas je zbralo z Balkana tudi tam, družili smo se, imeli lepo.

Predgovor za knjigo je napisal Dejan Lovren, hrvaški reprezentant, član Liverpoola pred leti. Kje ste ga staknili?

Spoznali smo se v Kraljevi Sutjeski, kjer so mu po srebru na svetovnem prvenstvu 2018 pripravili sprejem. Od tam namreč izvira njegova družina. Mi smo se pripeljali iz Mostarja. Dolgo smo se pogovarjali in fascinantno mu je bilo, da smo tako nori na Liverpool. Naslednjič smo se srečali na Otoku, povabil nas je domov, kjer smo preživeli ves dan. Na koncu sem zbrala pogum, da ga vprašam, ali bi napisal predgovor. Malo mi je bilo neprijetno, ker sem opazila, da ga ljudje ves čas nekaj prosijo. A niti malo mu bilo težko, napisal je in mi poslal po elektronski pošti.

Kdo vam je sicer v Liverpoolu najljubši?

Najtežje vprašanje. Nočem se posebej navezati na nogometaše. Navijam za klub. Klub je nad vsemi. Kdor se bori za klubske barve, ga cenim. Če pa že moram omeniti koga, bi Gerrarda in Salaha.

V tej sezoni boste šli na kakšno tekmo?

Sigurno. Najbrž spomladi. Takrat mi je najlepše na tekmah. Še ta mesec Liverpool v ligi Evropa gostuje blizu, v Linzu, a se mi ne izide, da bi šla na tekmo.