Darinko Kores Jacks
Treba se bo pač začasno sprijazniti, da bi bilo nekoč spet trajno bolje. Po pameti, kakopak. Seveda so koronavirusni časi in ukrepi, ki nam jih bolj ali manj zlepa in z bolj ali manj tehtnimi argumenti ukazujejo, vsiljujejo ter bolj ali manj dosledno nadzorujejo in kaznujejo morebitne kršitve zoprni, neprijetni, naporni ... pa celo nezdravi. A še vedno manj, kot če teh omejitev svobode sploh ne bi bilo.
Seveda nima smisla nasedati apokaliptičnim lažnim prerokom, ki grozijo s povratkom človeštva v kameno dobo. Raje se tja za sprostitev kdaj mentalno in fizično podajmo kar sami, se pri tem zabavajmo, notranje umirimo ter storimo kaj dobrega za telesno in duševno zdravje, boljše počutje, mimogrede pa še za popestritev prehrane, kot si jo v "normalnih" okoliščinah mnogo težje privoščimo. Med samoizolacijsko zaprtostjo med štiri stene z občasnimi samotnimi sprehodi na prostem in hkratno (pre)obilico prostega časa pač velja pomisliti na davne čase pred pojavom kmetijstva, ko so bili (pra)ljudje povsem odvisni od tistega, kar so nabrali ali ulovili.
Občasno nabiralništvo še ne pomeni trajne vrnitve v kameno dobo
Blizu in dostopno
No, legalni lov in ribolov sta strogo regulirana, nabiranje prostorastočih darov narave pa - k sreči - precej manj. A tudi pri tem se velja obnašati obzirno do soljudi in stvarstva nasploh ter ne pretiravati, predvsem pa ne uničevati, ampak upoštevati trajnostna načela. V Sloveniji niti središča največjih mest niso zelo oddaljena od prvinskega okolja. In - kar je v tem času oblastno zaukazanih omejitev mobilnosti še posebno pomembno - vsaj nekaj neokrnjene narave najdemo v vsaki občini in nam torej ni treba prestopiti njenih meja. Kar užitnega trenutno raste v gozdovih, na travnikih in drugih neobdelanih površinah, sicer ne spada med osnovna živila ali njihove nadomestke, je pa lahko nadvse zdravo in okusno dopolnilo običajnega jedilnika. Kaj malega je mogoče nabrati tudi na zalogo in na ustrezen način shraniti za kasneje - na primer z izdelavo sirupov, likerjev (za kaj takega so nadvse primerni smrekovi vršički) ali tinktur, sušenjem, vlaganjem, fermentacijo, zamrzovanjem ...
(Ne)nevarna oksalna kislina
Nekatere vrste pomladne zelenjave, pa naj bo gojena ali divja, vsebujejo zdravju škodljivo oksalno kislino (H2C2O4). Precej je je v peteršilju, špinači, rabarbari, kislici pa seveda v zajčji detelji, po kateri je dobila ime. A če jih kombiniramo z mlekom, mlečnimi izdelki in drugimi živili, ki vsebujejo mnogo kalcija, jo učinkovito nevtraliziramo.
Dragoceni plevel
Za plodove je še prezgodaj, za nekatere mlade poganjke prepozno (na primer regrat, ki pa je užiten vse leto, le okusen ni več tako kot takoj, ko požene), a za marsikaj je ravno pravi čas. Kakih sto vrst užitnih divjih rastlin je na vrhuncu primernosti za nabiranje in kakih deset vrst gob. Pa še precej več neužitnih in nekaj strupenih. Velja naj torej previdnostno načelo, da naberemo le tisto, kar dobro poznamo, ali pa zares ni nevarnosti za zamenjavo s čim drugim.
Previdno pri čemažu
Skoraj ne mine leto, da se ne bi hudo zastrupil kdo, ki je poleg čemaža nehote in nevede nabral in zaužil še kaj drugega. Podobne liste imata namreč tudi strupena šmarnica (solzica, Convallaria majalis) in še mnogo bolj strupeni, celo smrtno nevarni jesenski podlesek (Colchicum autumnale). Zamenjava s slednjim je celo bolj verjetna, ker si s čemažem pogosto deli rastišče. Ločevanje po vonju (čemaž ima zelo izrazitega po česnu) se ne obnese, saj se ga navzamejo tudi roke. Bolj zanesljivo lahko rastline ločimo glede na to, kako se listi obnašajo pri trganju.
Zeleni šči
50 dag govedine za juho
pol žličke kumine
sol, poper
večja čebula
3 stroki česna
peteršiljeva korenina
10 dag zeleninega gomolja
25 dag korenja
lovorov list
50 dag svežega zelja
30 dag krompirja
30 dag mladih listov koprive
10-15 dag listov kislice ali zajčje detelje
2,5 dl kisle smetane
malce peteršiljevega zelenja
po želji trdo kuhana jajca
koper
po želji 20 dag poljubnih svežih gob
po želji paradižnik (svež ali olupljen iz konzerve)
po želji muškatni orešček
Govedino damo v lonec z 2,5 l hladne vode (meso naj bo pokrito) in kumino.
Pristavimo na srednjem ognju, ko zavre, ogenj zmanjšamo na minimum, pokrijemo in prav počasi kuhamo kakih 90 minut. Dodamo sol, sesekljano čebulo in strt česen, spet pokrijemo. Kakih 30 minut kasneje dodamo na kockice narezano jušno zelenjavo in lovor, še 30 minut kasneje na kockice narezano zelje, še 30 minut kasneje pa še na kockice narezan krompir in po želji na lističe narezane gobe. Kakih 10 minut kasneje vzamemo meso iz juhe in ga narežemo na kockice ter vrnemo v juho skupaj z začimbami, sesekljanim paradižnikom, grobo nasekljanimi koprivami, nekoliko drobneje narezano kislico in žlico razmešane kisle smetane. Kuhamo še slabih 10 minut, potresemo s sesekljanim peteršiljem in postrežemo s kislo smetano; po želji vložimo v vsak krožnik juhe pol olupljenega trdo kuhanega jajca.
Zasilna rešitev hmeljarstva?
Težave z uvoženimi sezonskimi delavci za urejanje hmeljišč, ki pretijo z izpadom letine za proizvodnjo piva nujnih storžkov, bi lahko vsaj delno izkoristili za popularizacijo zelo zdrave in okusne, a premalo znane pomladne delikatese - mladih hmeljevih poganjkov.
