Za sveto wimbledonsko travo letos ni počitka

V začetku sedemdesetih let nas je Drago Gajšt s takratnega Vekša, bilo nas je za dva ducata dijakov in dijakinj mariborskih srednjih šol v sklopu vsakoletne izmenjave najstnikov iz Maribora in iz pobratenega Greenwicha (Angleži so k nam prihajali pozimi), kmalu po koncu šole odpeljal v London. Za šestnajstletnika predvsem svetovno prestolnico rockovske glasbe, tenisa in nogometa. Gostitelji so vprašali, kaj bi si ob uradnem programu najraje ogledali v dveh naših prostih nedeljah. Brez razmišljanja je bil odgovor - Wimbledon in nogometno tekmo.

Na nogomet nismo šli daleč, lokalna ekipa Westcomb Hilla je prav takrat igrala prijateljsko tekmo z West Hamom in bolj kot nogomet je ostal v spominu stadion. Sedeli smo v nekakšni častni loži, ki je spominjala na lože v stari dvorani mariborskega teatra. Tu in tam je priletel kakšen molj, ki se je pasel v žametu, občudovanja vredni pa sta bili lesena konstrukcija strešnih nosilcev in tribuna, ki je segala prav do igrišča. Časi se spreminjajo, in to tako zelo, da sem najboljše angleške nogometne ekipe 45 let kasneje gledal v Mariboru. Noro, Chelsea, Liverpool in Tottenham so v evropskih tekmovanjih gostovali v Ljudskem vrtu, na prijateljski tekmi pa Arsenal. Morda je moja zadnja ura še tako daleč, da dočakam še Manchester United, za katerega sem kot gimnazijec navijal zaradi Bobbyja Charltona in Georgea Besta. V tenisu pa za Pražana Jana Kodeša, wimbledonskega zmagovalca leta 1973, ker je bila babica Čehinja.

Otroci iz Krekove smo imeli rešpekt že pred Branikom, kdor ni treniral, se okoli igrišč ni potikal, kaj šele pred Wimbledonom. O njem smo večkrat kaj slišali ali kaj malega prebrali, več pa nekaj let kasneje predvsem v Večeru, ko je tudi tam uspešno nastopala sosošolka s Prve, Mima Jaušovec. Televizijskih prenosov namreč takrat ni bilo, so se pa novice o njenih dobrih igrah v teniški Meki kljub temu hitro širile. Na največjem turnirju na travi je Mariborčanka dvakrat igrala v četrtfinalu, v igri dvojic skupaj z Romunko Virginio Ruzici pa leta 1978 celo v finalu.

Trava je postala počasnejša

Morda je bila tako imenovana middle sunday, ko smo se sprehajali med številnimi igrišči. Prevladovala je zelena barva vsepovsod, na ograjah, objektih, torej ne le na igriščih in v parkih. Šampanjca fantu iz Maribora, ki mu je takrat začel poganjati puh, ni nihče ponudil, jagod s smetano pa tudi nismo okušali. Prva nedelja vsakoletnega dvotedenskega turnirja je tako imenovana vmesna, ko se po tradiciji v Wimbledonu igra le izjemoma, saj je to rezervni dan v primeru slabega vremena v prvem tednu turnirja za grand slam, edinega na travi. Namenjena je bila tudi počitku oziroma osvežitvi trave in druženju ljubiteljev tenisa.

Tradicija bo letos po programu prekinjena ne glede na vreme prvega tedna, v nedeljo bodo namreč odigrani dvoboji osmine finala. Sveta trava v Wimbledonu je res nedotakljiva, nanjo smejo stopiti le posvečeni, pa še to samo štirinajst dni na leto. Wimbledon je edini turnir za grand slam, kjer se kvalifikacije igrajo na drugi lokaciji, saj se travnata površina v tednu kvalifikacij, ko se zvrsti preko 200 dvobojev, povsem uniči. Kvalifikacije potekajo na travniku v Roehamptonu, kjer z montažnimi ogradami enkrat na leto naredijo teniška igrišča.

Wimbledonsko travo zdaj strižejo na višino 13 milimetrov namesto prejšnjih osem, s čimer je postala bolj vzdržljiva, a počasnejša. Igralci z močnim servisom zaradi počasnejše podlage nimajo več takšnih možnosti pri hitrem osvajanju točk na svoj začetni udarec, kot jih je na primer imel jugoslovanski bombarder Slobodan Živojinović. Švicarski as Roger Federer je rojen za travo, v Wimbledonu je zmagal osemkrat, a so ga žal načeli leta in poškodba kolena, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi uradno zaključil izjemno teniško kariero, v kateri je osvojil 20 turnirjev za grand slam. Najboljša igralka svoje generacije - v Wimbledonu je Serena Williams slavila sedemkrat - se je po enoletnem tekmovalnem premoru sicer vrnila na travnata igrišča, a se je poslovila že v prvem tednu. Tudi ona si bo morala priznati, da ni več sposobna osvajati turnirjev.

Travnato površino začnejo pripravljati že vsaj mesec pred začetkom turnirja, specialisti za travo pa morajo nad njo bdeti na 41 igriščih. Osrednje s premično streho, ki sprejme 15.000 gledalcev, letos praznuje 100-letnico. Igrišče številka 1 so zgradili leta 1997 in je drugi največji stadion v Wimbledonu, leta 2009 pa so dodali še igrišče številka 2. Med igro vlada popolna tišina, pobiralci žogic jih pošiljajo po tleh, stroga pravila je treba spoštovati na vsakem koraku. Čisto drugače kot denimo v Parizu, kjer na Roland Garrosu niti mehiški valovi na tribunah niso več nič posebnega.

Ker je wimbledonska trava posebna in zahtevna za vzdrževanje, se le redki izmed tenisačev znesejo nad njo. Če že, pa sledi visoka kazen. To je, seveda ne letos, izkusil tudi ruski šampion Danil Medvedjev, trenutno številka ena svetovnega tenisa, ki se je trave lotil z loparjem in je moral kasneje plačati skoraj 5000 evrov kazni. Še slabše jo je odnesla Serena Williams, ko je bila kaznovana z 9000 evri kazni, potem ko se je dan pred začetkom turnirja med treningom na enem izmed vadbenih igrišč nad travo prav tako znesla z loparjem. Toda za uspešnejše igralke in igralce je to drobiž. Nagradni sklad letos znaša 47 milijonov evrov. Zmagovalca v posamični konkurenci bosta dobila po 2,34 milijona evrov, poraženca pa polovico manj

Nismo v zlatih časih

Čeprav ni nobenega dvoma, da bo tudi letošnji turnir uspešno pripeljan do konca, pa zagotovo nismo v zlatih časih tretjega grand slama vsake sezone. Predlani zaradi korone wimbledonskega turnirja ni bilo, letos pa ta kuga še vedno nagaja. Ker sta bila na testu za covid pozitivna, sta morala turnir zapustiti Italijan Mateo Berettini, ki so ga uvrščali med tiste, ki lahko pridejo visoko, in najboljši hrvaški igralec zadnjih let Marin Čilić. Zaradi ruske invazije na Ukrajino in sankcij so brez nastopa ostali ruski in beloruski športniki. Združenji ATP in WTA, ki zastopata načeli enakosti in enakih možnosti ne glede na narodnost igralcev in igralk, sta se zato odločili, da letos v Wimbledonu ne bo novih točk za svetovni jakostni lestvici v obeh konkurencah. Prvi in drugi igralec sveta, "prepovedani" Danil Medvedjev in poškodovani Nemec Alexander Zverev vsaj ne bosta prikrajšana za točke, enako pa velja za vse druge, ki letos manjkajo.

Mima Jaušovec je še vedno daleč najuspešnejša Slovenka v Wimbledonu, najbolj domače pa se v Londonu počutita Tina Križan in Aljaž Bedene. Ljubljančan je namreč kar precej časa v svoji tekmovalni karieri, ki jo bo konec leta zaključil, preživel v britanski prestolnici. Dvakrat se mu je tam uspelo uvrstiti v tretji krog. Križanova, sicer tudi Mariborčanka, pa po poroki z Britancem živi v Londonu in občasno prihaja v Slovenijo. S tenisom je še vedno povezana kot britanska komentatorka za WTA. Zares trenerka ni bila nikoli, a je svojčas nekdanja specialistka za igro dvojic menda sodelovala pri vzgoji teniškega podmladka v slovitem All England Clubu.