Ne glede na to, v kakšne ljudi zrastemo in se razvijemo, se najbrž vsi strinjamo, da čas po koncu dvajsetih let preprosto teče hitreje. Naše subjektivno zaznavanje časa se z leti spreminja in tako se nam zdi, da počitnice, ki so se nam denimo v šestem razredu osnovne šole zdele neskončno dolge in smo imeli med njimi vedno dovolj časa za celo vrsto nepozabnih pustolovščin, zdaj dobesedno zdrvijo mimo nas, še preden se obrnemo.
To seveda ni res, kajti 365 dni je 365 dni in število preživetih minut se z našo starostjo ne spreminja. Čeprav bi lahko prisegli, da čas mineva hitreje, ko smo starejši. In zakaj smo tako prepričani, da je bilo to drugače, ko smo bili mlajši? Odgovor na to vprašanje imajo nevroznanstveniki.
Da bi počitnice trajale večno
Dojemanje časa je odvisno predvsem od tega, koliko novih izkušenj doživimo v določenem časovnem obdobju. V otroštvu je za nas nova skoraj vsaka izkušnja in naši možgani potrebujejo več časa, da doživeto procesirajo, uskladiščijo v spominu in uredijo vtise. Vsako od navedenih dejanj bo imelo pozneje v retrospektivi za posledico počasnejše minevanje časa zaradi množice novih kognitivnih procesov, ki so se prvič odvili v otrokovi glavi. Od tod tudi naši spomini na šolska leta, ki jim ni konca, ter na počitnice, za katere se nam je zdelo, da trajajo neskončno.
Pri odraslih je situacija popolnoma drugačna. Do tridesetega leta starosti so imeli možgani priložnost seznaniti se z večino pomembnih kognitivnih procesov in so do tedaj postali zelo dobri v shranjevanju spominov.
Fenomen poletnega dopusta
Ilustracija tega pojava je tako imenovani fenomen poletnega dopusta. Ko spremenimo okolje in se umaknemo v novo sredino, se avtomatično znajdemo na udaru številnih novih izkušenj. Več stvari ko počnemo čez dan, dolgotrajnejši bo naš spomin na te počitnice. Ko se po desetih dneh vrnemo domov z vznemirljivega potovanja, bodo naše nove izkušnje tako zgoščene, da bomo skorajda zagotovo imeli vtis, kot da smo bili na poti leta.
Eno potovanje na leto ni dovolj
