Denis Živčec
Ste opazili? Živimo na planetu, katerem je vreme skoraj vedno napačno. Ko je vročinski val, kar je zadnja poletja skoraj vsak drugi teden od marca naprej, vremenarji tarnajo, kako bomo zgoreli, kako moramo piti dovolj vode in da naj vzdržimo samo še malo. Potem pride dan z dvema oblakoma in kakšno stopinjo manj, pa že razglasijo naravno katastrofo in nas tolažijo: "Napoved za petek je precej bolj spodbudna, odhajajoči oblaki pa znak, da je lepo vreme že blizu." Tako te dni poslušamo tarnanje, kako je pretoplo in da ne bo snega, pred tem je seveda bilo premrzlo, ko bo sneg, pa bodo že govorili o tem, kako nujno potrebujemo kurente, da zimo preženejo. Na planetu s sedemdesetimi odstotki vode je dež škandal in razlog za osebno nesrečo. Nemogoče je, da bi bilo vreme pravilno. Karkoli pač to že pomeni. Razumem, da je tistih neskončnih mnogo preveč minut, ki jih televizijci vremenu namenijo zgolj zato, ker ima vreme rejting, nekako treba napolniti, a ob koncu dneva, polnega slabih novic in vsakodnevnega stresa, res ne potrebujem še dramatiziranja okoli nečesa tako banalnega, kot je vreme. Upam, da bodo kmalu padle tri snežinke, da bodo lahko spet začeli uporabljati besede, kot so snežna ujma, huda ura, in klicali Lučko Kajfež Bogataj, da nam pove, da bomo čez teden dni točno ob tem času najbrž mrtvi. Utopljeni od talečih se ledenikov. Kar se bo sicer nekoč najbrž res zgodilo, a naslednji teden imam termin pri frizerju, zato naj konec sveta še malce počaka. Najraje imam tisto popovo zdravnico, ki nam zmeraj, ko je zunaj vroče, v najbolj dramatičnem tonu pojasni, da naj gremo na hladno. In da naj, če smo žejni, pijemo. Najhuje pri vsem skupaj je, da je nekaterim ljudem to v resnici treba povedati. Epidemija vsesplošne bebavosti je neizprosna.
Naporna je tudi debata okoli premika urinih kazalce. Poletni ali zimski čas? Sam obožujem zimskega. A vem, da sem najbrž v manjšini. Všeč mi je, ko so dnevi kratki in večeri dolgi. Obožujem temo. Svoje domače mesto sem že videl, zato ni nobene potrebe, da je osvetljeno do desetih zvečer. Moj dan je poln vsega, zato ne rabi trajati neskončno dolgo. Tema je topla, mehka, mirna, tolažeča. Ko je temno, so pričakovanja manjša. Ko je temno, ljudje od mene hočejo manj. V svetu, v katerem se vse vrti okoli ekstremne ekstrovertiranosti, je tema priložnost za nekaj zamaknjenosti in umika k sebi. Vase. Ljudje zelo veliko govorimo in malo mislimo. Zima nam daje dovolj prostora. Poletni čas mi gre na živce že zato, ker je bil ustvarjen umetno, z namenom, da bi lahko delali še več. Poletje, sončno vreme, svetloba in dur so precenjeni. Ljudje nismo samo to. Smo tudi oblaki, dež, tema in mol. Trdno verjamem, da so ljudje ljubiti poletje naučeni. Vsiljujejo nam ideal človeka, ki je vedno nasmejan, zgovoren, vidno srečen, poln denarja in obdan s popolnim vremenom, ki seveda mora biti dolgočasno sončno in toplo. Ideali obstajajo, da se za njimi ženemo do nezavesti in vmes potrošimo kar se da veliko denarja. Vremenarji so seveda pri tem krivi še najmanj.
Ne dovolite, da vam drugi govorijo, kdaj ste lahko srečni. Slabega vremena ni. Svet je tako lep in vi ste dovolj dobri. Samo človek ste. Popolnost je le beseda v ustih tistih, ki častijo nesrečnost. Ostanite svoji. Danes. Jutri. In v letu, ki prihaja.
