85-letna oskrbovanka doma v Teznem: Prodala sem hiško, ker moja pokojnina za plačilo doma ne bi zadoščala

''Ni bilo lahko, a je dobro, da smo se vsi držali navodil, ker eden bi lahko naredil veliko zlo za celo hišo. Mojim sem govorila, nič mi ne nosite, nič ne rabim tako nujno. Vsi smo se bali, da bi virus prišel v dom. Zamotila sem se z risanjem. Veste, najbolj sem pravzaprav pogrešala, da ne smem več ven, ker jaz sem 'uličarka'," pripoveduje in se nasmeji 85-letna Lojzka Cajzek. V Domu starejših občanov Tezno živi že dve leti. Kljub temu da ima hude težave z osteoporozo in si pri hoji pomaga z berglami, še hodi iz doma, tudi v mesto se odpelje z avtobusom. V dom se je preselila iz soseščine. "Ko je mož umrl, sem ostala sama v hiši. Hčerka in sin sta mi sicer veliko pomagala, a mladi imajo službe, družine in svoje obveznosti. Veliko sem hodila k znancem na obiske v dom in se odločila, da moram tudi jaz nekaj narediti. Odločila sem se, da oddam vlogo. Vedela sem, da moraš kar dolgo čakati na prosto mesto, če ni nujno. Vse sem si uredila sama, in šele ko sem oddala vlogo, sem povedala otrokoma. Oba sta me vprašala, ali ne bi raje prišla živet k njima. Pa sem jima rekla ne, dajta me razumeti, trikrat sem že bila hudo bolna. Spraševali so me tudi, mama, kaj smo ti naredili, da hočeš v dom. Nič slabega, samo dobro, lepo skrbite za mene, a ne morete pustiti službe in me negovati, če bom obležala v postelji. Dobro bo zame in dobro bo za vas. Tam bo poskrbljeno zame podnevi in ponoči. Imela bom hrano, zdravnika, fizioterapijo, zdravila. Počasi so se sprijaznili z mojo odločitvijo. Čakala sem štiri leta in pol, ker sem želela v točno ta dom, kjer poznam veliko ljudi in je na mojem koncu mesta. Prodala sem hiško, s tem denarjem zdaj doplačujem za dom, ker moja pokojnina ne bi zadoščala. Vse smo se lepo dogovorili. Če pa bo denarja od hiše na mojem računu zmanjkalo, bosta dom doplačevala otroka. Ko si enkrat tako star, moraš nekako poskrbeti zase. Meni je danes tukaj lepo, počutim se varno, tukaj je moj zdajšnji dom," pravi Lojzka.

Čakanje in oskrbnina

Niso vsi stanovalci slovenskih domov tako čili in bistrega uma kot naša sogovornica. Statistika kaže, da se povprečna starost stanovalcev domov giblje okrog 85 let in da v domovih živi vse več starejših, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego. Poleg tega veliko starejših niti nima možnosti priti v dom. Na prosto posteljo jih trenutno čaka v Sloveniji več kot dvanajst tisoč. Vsaj tisoč bi jih nujno potrebovalo domsko oskrbo. Država v zadnjih petnajstih letih namreč ni zgradila niti enega novega doma, podeljevala je le koncesije zasebnikom, kjer so cene oskrbe višje v povprečju za okoli 30 odstotkov. Preostale oblike pomoči starejšim, torej neinstitucionalne, kot je pomoč na domu, pa ni razvijala v zadostni meri, zato je denimo to, ali lahko dobite pomoč tudi na domu, odvisno predvsem od tega, v katerem kraju oziroma občini živite, pa tudi od tega, koliko imate pod palcem, ker je cena te pomoči marsikje višja od cene domske oskrbe. Podatki tudi kažejo, da že za cenejšo domsko oskrbo vse več stanovalcev domov nima dovolj lastnih prihodkov (beri: dovolj visoke pokojnine), zato so jo dolžni doplačevati svojci. Za primerjavo: povprečna pokojnina decembra lani je bila 640 evrov, za osnovno domsko oskrbo pa je treba odšteti od 700 do 1000 evrov. Bistveno več, tudi do 1700 evrov, pa za zahtevnejšo oskrbo v domu. Dejstvo je torej, da je življenje v naši starosti, še posebno ko se letom pridružijo še razne bolezni, vse bolj odvisno od tega, koliko denarja imamo oziroma koliko lahko za to odštejejo svojci in koliko so pripravljeni odšteti.

Zakon? Ga še ni

Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki nam ga vlade obljubljajo že več kot petnajst let, pa še vedno nimamo. Ni torej nič nenavadnega, da devet organizacij in združenj s področja sociale, zdravstva in človekovih pravic od te vlade zahteva čimprejšnjo pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo vsem omogočil dostop do potrebnih storitev, ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine. Zahtevajo tudi dvig javnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe. Slovenija trenutno nameni za dolgotrajno oskrbo 0,9 odstotka BDP, evropsko povprečje pa je 1,4 odstotka BDP. Zavzemajo se za svobodno izbiro in nediskriminacijo uporabnikov ter poudarjajo, da sistem dolgotrajne oskrbe starejših ne sme siliti, da zanje skrbijo njihovi svojci. Omogočiti pa mora različne oblike družbene podpore, kot so pravica do plačanega dopusta za skrb za starejše in kombiniranje družinske oskrbe z oskrbo na domu ter občasna institucionalna oskrba.

Otroci zakonsko obvezani doplačevati

Želijo tudi ukinitev obveznosti doplačevanja socialnovarstvenih storitev, saj ugotavljajo, da je Slovenija ena redkih držav na svetu, kjer so otroci kot preživninski zavezanci še vedno zakonsko obvezani doplačevati socialnovarstvene storitve za svoje starše. In še ena posebnost loči Slovenijo od drugih evropskih držav, ki so že pred desetletji sprejele zakon o dolgotrajni oskrbi: da morajo oskrbnino v celoti poravnati oskrbovanci sami, država primakne le za zdravstveni del storitev v domovih.
A v domovih se doplačujejo tudi dodatne storitve, na kar so stanovalci lani opozorili pristojne. Razburilo jih je, da nekateri domovi zaračunavajo celo stroške za ukrepe in nego stanovalcem z bolnišnično okužbo MRSA, podobno velja za oskrbo kroničnih ran s sodobnimi oblogami. Na seznamih dodatnih storitev pa sta se poleg prhanja, kopanja, striženja nohtov, dietne prehrane znašla tudi namestitev slušnega aparata - za vsako namestitev je treba odšteti en evro - in povijanje nog oziroma oblačenje elastičnih nogavic, kar vsakič stane dva evra.
Sicer pa je treba za dietno prehrano dodatno odšteti od 1,5 do dva evra na dan, za kopanje na željo stanovalca devet evrov (v okviru cene osnovne oskrbe namreč kopanje posamezniku pripada le enkrat na 14 dni). Dodatno je treba plačati tudi menjavo inkontinenčnega pripomočka (plenic) - en evro vsakič. Poleg dodatne nege, ki ni vključena v osnovno oskrbo in se dodatno plača, v nekaterih domovih zaračunavajo še nekatere druge storitve oziroma nadstandardne ugodnosti: denimo lastno grelno ali hladilno napravo v sobi, lastni električni invalidski voziček, uporabo klubskega prostora, ki stane kar 18,30 evra na uro, za preselitev stanovalca na njegovo željo pa dodatno zaračunajo 115 evrov. Posebej se plačajo tudi lastne sanitarije v sobi, kabelska televizija in balkon.

Ugotovitve računskega sodišča

O tem, kako je poskrbljeno pri nas za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, pa najbolje ponazorijo ugotovitve računskega sodišča. To je opravilo revizijo dela vlade, ministrstva za zdravje in ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018. V letu 2016, tako računsko sodišče, je pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 odstotka od vseh 395.127 upravičencev, 1,7 odstotka upravičencev pa je bilo v čakalni vrsti za sprejem v domove za starejše. Za preostalih 89,4 odstotka upravičencev država sploh ni imela podatkov o tem, koliko pomoči bi potrebovali ali kakšno pomoč so dejansko prejemali. Tako tudi ni podatka, koliko ljudi je ostalo brez potrebne pomoči.
V zadnjih tednih je v medijih aktualna predvsem razprava o domnevno neustrezni zdravstveni obravnavi nekaterih starostnikov v domovih starejših občanov v času pandemije covida-19 v Sloveniji. Tudi zato, ker je med umrlimi, okuženimi z novim virusom, največ stanovalcev iz domov starejših. Zlasti razburja javnost, svojce in stanovalce domov razkritje medijev, da je ministrstvo za zdravje med epidemijo v domovih za starejše na hitro sestavilo seznam starostnikov, ki ob morebitni okužbi z novim koronavirusom domnevno ne bi bili deležni bolnišničnega zdravljenja. Ocenjevanje starostnikov, brez njihovega védenja in védenja njihovih svojcev, na podlagi tipskih obrazcev za odločanje o tem, ali bo stanovalec potreboval paliativno oskrbo ali ne, naj bi bili začeli v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah, kjer je za covidom-19 zbolelo največ stanovalcev. Starostnike naj bi bili ocenjevali konziliji, v katere so bili imenovani regijski koordinatorji in posamezni domski zdravniki. O teh seznamih v domovih je razpravljala predvsem politika, potem se je oglasila tudi zdravstvena stroka.

Koronavirus in presoje

"V času pandemije je postalo jasno, da številni oskrbovanci domov s kroničnimi in neozdravljivimi boleznimi nimajo natančneje opredeljenega zdravstvenega stanja, stopnje krhkosti in prognoze. Za izdelavo načrta njihove obravnave je bilo v tistih kritičnih dneh malo časa. Bolnih starostnikov s številnimi kroničnimi zdravstvenimi težavami je bilo veliko, dodaten posvet s svojci pa zaradi karantene in posledične fizične nedostopnosti omejen. Vseeno smo bili številni zdravniki mnenja, da je za oskrbovance domov bolje, da se o njihovem zdravstvenem stanju presoja v času, ko večina ni bila okužena ali akutno prizadeta zaradi covida-19. Skratka, težava ni v tem, da se je v času pandemije covida-19 tovrstna ocena pripravila in izvajala.

Na robu zmogljivosti

Zaposleni so v času epidemije, zlasti v domovih, kjer so se pojavile okužbe, delali na robu zmogljivosti, nam je povedala medicinska sestra Tatjana Dajčman Dvoršak, ki že 34 let dela v Domu Danice Vogrinec v Mariboru, kjer okužb med več kot 800 stanovalci k sreči ni bilo.
"Ves čas epidemije smo se zaposleni najbolj bali, da bi okužbo prinesli v dom. Hodila sem samo v službo in domov. S svojo mamo, ki je že starejša, a živi sama, sem omejila stike le na daljavo. Tudi z vnuki. Bala sem se tudi, da prinesem virus iz službe domov. V trgovino je hodil samo mož. Vse smo razkuževali. Tudi v službi se je bilo treba čez noč obnašati povsem drugače. Čeprav v domovih imamo izkušnje z okužbami, je tokrat bilo vendarle povsem drugače. V času epidemije je bilo dela še več, ker so stanovalci morali biti v svojih sobah, ni bilo drugih dejavnosti. Stiske pa so bile velike. Mnogi niso razumeli novih pravil brez dotikov. Pogrešali so svojce, druženja. Težko mi je bilo, da nekoga, ki joka, ne smem prijeti za roko in ga pomiriti kot običajno," pripoveduje Tatjana.
Sploh ne ve, kako bi bilo, če bi posebne ekipe morale skrbeti še za okužene in obolele. Tudi zato, ker v domovih nimajo takšne opreme kot v bolnišnicah. Zdaj se življenje ponovno počasi vrača v dom, a strah pred vnosom okužbe in morebitnim drugim valom epidemije ostaja. Pa tudi vsi zaščitni ukrepi. Sicer pa tudi v povsem običajnih razmerah delo v domu starejših za medicinske tehnike ni lahko. Tu so nočne izmene, ko ena medicinska sestra skrbi za skoraj 200 stanovalcev. Poleg tega je to delo slabo plačano. "Ni sicer vse v denarju," pravi Tatjana, ki v domu dela že od 18. leta starosti. A vendarle prizna, da lahko šele zdaj, ko je dobivala krizni dodatek k plači, reče, da je to bilo spodobno plačilo. Prav zaradi slabe plače in napornega dela mnogo mladih, še posebno tisti, ki imajo majhne otroke, pobegne v druge službe ali čez mejo. Direktorji domov pa povedo, da se na objavljene oglase za službo bolničarke in negovalke pogosto sploh nihče ne prijavi, zato jih nenehno iščejo.