Janez. Ivan. In jaz

Opomba: nisem navdušen nad takšnimi teksti. Preveč besed za vprašljiv učinek. A v časih, ko smo trenutek od tega, da ponovno dvignemo roko drug nad drugega, se zdi vsak kamenček pomemben. Zato.
Zadnjič sem imel predstavitev svojega romana v Ljubljani. Prišla sta dva človeka. Z besedo: dva. S številko: 2. Gospa je bila iz Maribora. Teden kasneje se je v Mariboru zbralo okoli sto ljudi. Ampak to je že neka druga zgodba. Ljubljanska predstavitev je tako odpadla. Z Miho (Šaleharjem) sva obsedela v prekrasnem popoldnevu. Natakar je bil neutruden in lepo je ujel ritem. Vrčki so kopneli in proti večeru sem se s kolesom vegavo odpravil proti brlogu, kjer mi je bilo počiti.
Užival sem urbanosti prestolnice, vse te stezice in gredice, ko zaslišim ropot. Bolj kot bi panj volil novo matico, bolj kot bi se vsi avtomobili odločili naenkrat odpeljati z avtosejma. Pot me vodi ob srčiki slovenske omike. Obe galeriji, narodni muzej. Lučaj vstran vlada in predsednikovo domovanje.
In potem jih zagledam. Protestniki na Trgu republike. Sestopim s kolesa, ker se mi ne zdi modro, ob vseh teh policajih in ob vsem tem piru, poganjati pedal med množico. Protestniki so lepo ograjeni in ob kolesarski stezi se nas nabere nekaj zijal. Hočem reči, da nismo protestirali, samo tam smo bili. Kot gledalci. A vsak, ki je bil kdaj na množičnem dogodku, nabitem s čustvi - koncertu, tekmi, kronanju, pogrebu - pozna občutek, ko se energija prelije v vse opazovalce. Hočeš nočeš te pograbi naboj, in ko se zavest pridruži zadrugi, si pripravljen kričati in zastopati katerokoli stališče že. Množica tistega dne je kričala: "Dol z Janšo! Janša fuj! Lopovi!" (S tem so mislili na Janševo vlado.) In podobne stvari.
Moja cinična natura se je skupaj s polnim mehurjem navalu evforije uspešno uprla. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Izza stolpnice TR3 se je pripeljal mož na leteči preprogi z napisom Taxi. Na registrski tablici je pisalo Časovni stroj. In brez besed sem prisedel. Dvignila sva se nad Ljubljano, v belino oblakov, ki so se odslikavali na belem mestu spodaj. Potem sva se spustila in mesto je bilo sivo. Bilo je leto 1988. Prav tako je bila pomlad. Prav tako je bil topel dan. Ni pa bilo kolesarskih poti. Stal sem na Roški. S ciničnim srcem, za mehur se ne spomnim. Bil sem novinar Vala 202 z dvanajstkilogramskim magnetofonom. Delal sem anketo med protestniki, ki so jo kasneje relevantni novinarji uporabili v programu. Bil sem nihče. Množica je hrumela: "Gor z Janšo! Živel Janša!" In seveda: "Lopovi!" Pri tem so mislili na vojaško sodišče in vojaške oblasti. Verno sem snemal in razmišljal o tem, ali bom za opravljeno dobil honorar, in če ja, kako hitro ga bo požrla inflacija.
Mož na leteči preprogi se je potrkal po zapestju. Treba bo iti, ura časovnega stroja je dražja kot ura rovokopača. Rovokopači in časovni stroji (če niste vedeli) so temeljni elementi slovenskega napredka. Oziroma ne napredka, o katerem bom nekaj kasneje.
Vrnil sem se na Trg republike, Roška sameva v svoji infrastrukturni urejenosti nekaj sto metrov proti jugu. Ker mehur onemogoča jasno razmišljanje, si izberem cvetoč grm tik ob obvoznici in lučaj od ameriške ambasade. Vse oči so uprte proti trgu, nihče ne vidi posameznika, ki opravlja eno od dveh osnovnih bioloških funkcij na način, da protestom kaže hrbet. Po skoraj minuti se nato lahko končno zberem v razmišljanje ...
Dvaintrideset let je preteklo. Dvaintrideset let, v katerih se je družba razvila od "Živel Janša" do "Dol z Janšo".