Čas Večerovih dobrih del: Dan smo preživeli na domačiji Koki v Hrastovcu, kjer skrbijo za rešene živali, ki ne bodo končale v klavnici

Na kmetiji je vedno kaj treba postoriti. Pridite," je po kratkem oklevanju na domačijo Koki v Hrastovcu, kjer skrbijo za rešene rejne živali, povabila gospodarica Ksenija Vesenjak. Ker se v zimskih dneh živali zbudijo kasneje, smo na kmetijo prišli (šele) okoli 9. ure. Prvi žarki so topili zeledenelo travo na bližnjem travniku, iz dimnikov se je kadilo. Vesenjakova je na dvorišču s pomočjo dveletne hčere Aurore strgala led s šip rdečega clia. S širokim nasmehom nas je sprejela in začela naštevati, kaj vse bi lahko storili v tem dnevu.

"Smeti! Sortirano jih bomo odpeljali v zbirni center v Lenart. Letos sem si za rojstni dan zaželela, da bi mi kdo pomagal odpeljati to kramo. Popoldne pride tudi prijateljica Mojca z družino, imajo prikolico," nam predstavi glavno opravilo dneva. Pričnemo spoznavati živali.

Vsaka od skoraj tridesetih živali na kmetiji Koki ima ime in svojo zgodbo, ki jih je Ksenija Vesenjak, diplomirana novinarka in kulturologinja, zbrala v knjigi Živali, moje prijateljice. Za veganstvo se je pred leti odločila tudi zaradi svojega zdravja in zdravja otrok, nekoč je bila njena najljubša hrana pršut. "Nisem se vprašala, ali bo žival umrla zaradi mene. Ne le, da jih zakoljejo, tudi živijo v nemogočih razmerah, nekatere sploh ne vidijo sonca," razmišlja danes, ko poudarja, da med živalmi ne bi smeli delati razlik. "Odnos do živali je odnos do življenja nasploh. Zakaj je pes ljubljenček, ki ga imamo doma na kavču, pujska pa lahko zaprejo v kletko?" Vesenjakova sicer prihaja iz Maribora, dela na kmetiji je bila vajena iz otroštva, ob odhodu na študij v Ljubljano se je od narave oddaljila, v zadnjih nekaj letih, ko je želela biti samooskrbna, pa je kmetovanje spoznala bolj podrobno. "Žal mi je, da se od dedka nisem naučila več. Se pa učimo zdaj, vsak dan izvemo kaj novega, tudi s pomočjo kmetov," pove. Zaveda se, da ne more rešiti vseh živali, a če jih reši nekaj, s tem spremeni njihovo življenje za vedno.

Brez pomoči prostovoljcev bi jim bilo težje

Vol Miško in krava Mika nas kot prva opazita izpod nadstreška, kjer se grejeta čez noč. "Naše živali so ves čas zunaj, v petih letih nismo imeli zdravstvenih težav. Ravnajo se po soncu. Zbujajo se ob sončnem vzhodu, ob zahodu zaspijo. Ko slišimo, da se začnejo oglašati, jih nahranimo," navrže Vesenjakova. Kravam prvim dolijemo svežo vodo, v hiši jo natoči starejši Ksenijin sin, mlajši se medtem šola na daljavo.

Pri prvih opravkih pomaga tudi mlada Magui iz Argentine. Domačijo Koki je našla na mobilni aplikaciji Workaway. Poleti je že bila prostovoljka v kampu na Ljubnem, v Slovenskih goricah pa ima ob delu na kmetiji tudi veliko časa zase, pove. Kot vegetarijanki ji je koncept delovanja Zavoda za zaščito rejnih živali Koki zelo blizu. "V Argentini moja sestra z ulic rešuje mačke in pse. Tam so živali nato hitro pri novih lastnikih, tukaj pa Ksenija živali reši in nato z njimi živi, so del njene družine. In res jih je veliko. Neverjetna ženska je," se Magui kar ne more načuditi zgodbi Kokija.

Argentinka ne ve, kako dolgo bo ostala v Sloveniji. Četudi se odpravi kam drugam, obstaja možnost, da se kmalu vrne. Vesenjakova je vesela, da s pomočjo aplikacije Workaway, na kateri izbereš državo, kjer bi delal, in določiš svoje interese, na kmetiji pomaga nekaj parov rok več kot sicer. "Če ljudi iz tujine ne bi bilo, ne vem, ali bi vse zmogli sami. Hkrati je to dobro tudi za socializacijo otrok. V preteklosti sem rada potovala, zato je zame pravi balzam, ko slišim tuji jezik. Različnost nam daje širino in pestrost," pove z iskro v očeh.

Ksenija ima rada daljša sodelovanja s prostovoljci, sploh zaradi hčere Aurore, ki potrebuje nekaj časa, da se navadi na nove ljudi na kmetiji. Z Magui se Aurora po dveh mesecih odlično razume, tudi takrat, ko slednja govori špansko. "Pri teh letih otrok ne reagira le ne jezik, ampak na vibracije," pojasni Ksenija. Preseneti mi namreč, da dveletnica uboga Magui, ko ji ta reče, naj obuje copate. Na kmetiji so veseli vsake pomoči. "Včasih je bila pomoč cenjena vrednota. Danes pa se ti celo posmehujejo, če poveš, da boš nekomu pomagal, da boš nekaj storil brezplačno. Podobno je s sočutjem, nekatere je sram, da so sočutni, ker takšnih ljudi v družbi ni veliko," razmišlja Ksenija Vesenjak.

Še pred Argentinko je bil na kmetiji nemški par. "Vsi, ki pridejo sem, so neverjetno pridni. Magui poprime za vsako delo. Pred tem sta bila tukaj mlada Nemca. On je podjetnik, ki je prodal svojo firmo, zdaj potujeta in snemata svoje aktivnosti. Tukaj sta si za vsak dan pripravila načrt dela, projekt, in ga nato izvedla."

Nekaterim sosedom se je treba prikupiti

S smetmi prvič napolnimo avtomobil in se zapeljemo do sortirnice. Prijazni delavec Saubermacherja nam pomaga pri hitrem sortiranju, da se lahko odpravimo še po krmo za živali. Petnajst vreč po 30 kilogramov odpeljemo iz Lenarta v Hrastovec. "Danes bom vzela kakšno vrečo več, ker imamo prevoz," se smeji Kseniji, ki prizna, da bi bilo veliko bolje, če bi lahko krmo pridelala doma, a na treh hektarjih kmetije, ki so večinoma že uporabljeni za pašo in prostor živali, ni več veliko površine.

Z Magui in Ksenijinim sinom iz avtomobila znosimo krmo. Argentinka opozori na kruljenje pujsov, kar pomeni, da so lačni. Do hranjenja živali je še nekaj časa, sledi vegansko kosilo, po kosilu pa sekanje drv. "V naši bližini so porušili star objekt in ostali so tramovi, ki so mi jih pripeljali in razrezali, da imamo lahko ta les za kurjavo," pojasni Ksenija. S sovaščani ima iz meseca v mesec boljše odnose. "Nekaterim se je bilo treba prikupiti s kakšno kavo. Ko ljudi spoznaš, je lažje, veliko k dobrim odnosom pripomore tudi medsebojna pomoč. Seveda pa so tudi takšni, ki se jim naše početje ne zdi smiselno," si ne žene veliko k srcu nekdanja novinarka.

Zapisali so si našo registrsko tablico

Sekanje drv nas na hladen dan segreje, da z lažjim korakom stopimo med živali. Za govedo in koze bale sena, za pujse, kunce, kokoši in race krma. Medtem pride dodatna delovna sila, ki bo pomagala pri odvažanju smeti. Ko nekaj pred 16. uro pri cesti v bližini gradu Hrastovec odložimo kose bele tehnike, ki jih je morala Ksenija popisati in zanje naročiti odvoz, ta pa se lahko opravi v enem mesecu, registrske tablice dveh avtomobilov popiše zaposleni Komunale Slovenske gorice. Ko mu pojasnimo, da gre za delovno akcijo in da bomo o smeteh, če bodo ostale ob cesti, pisali v Večeru, se ekipa v tovornjaku glasno nasmeji in nam zaželi lep dan.

Vrnemo se na kmetijo, kjer dveletna Aurora v rokah drži kokoš in jo boža. Verjetno je to Frida, si mislim, ko se spomnim, da ima tudi vsa perjad ime. Med nogami se nam smukajo cartljive mačke, štirinajst jih je pri hiši. V planu smo imeli še pakiranje koledarjev, z njimi dobi zavod Koki pomemben del denarja, a nam bo zmanjkalo časa. Ker se že temni, se odpravimo v hišo na čaj. S Ksenijo se dogovorimo, da na pošti v Lenartu odložimo pakete s koledarji, druga opravila pa smo končali.

Preden se odpravimo v vrsto v poštni poslovalnici, se poslovimo od Magui, ki je medtem pekla torto. Hvaležno pripomni, da je tudi ona vesela, da smo pomagali. "Več ko nas je, lažje je delati na kmetiji," pripomni mlada Argentinka in nas povabi, da pridemo na domačijo Koki še kdaj.