Čas Večerovih dobrih del: Na redkem kraju, kjer so begunci toplo sprejeti

V torek malo pred opoldnevom sem se sprehodila čez Miklošičev trg v Ljubljani in prispela do prostorov, kjer domuje Ambasada Rog. Nove prostore so bili primorani poiskati, ko so jih izselili iz Roga, zdaj plačujejo najemnino, kar je za društvo, ki deluje na prostovoljski bazi z lastnimi financami in donacijami, velik zalogaj. A pri iskanju prostora so imeli srečo. Za središče Ljubljane je najemnina nizka, hvaležni so tudi lastnici, ki jih podpira. "Ko je izvedela, s čim se ukvarjamo, je zbrala vse članke o nas in jih ponosno razposlala svojim prijateljem," je z nasmehom povedala aktivistka Zana Fabjan Blažič, čez trenutek pa se je zresnila in pripomnila, da žal navdušenja do dobrih del ne delijo vsi sosedi: "Zapiramo ob 22. uri, ven se ne sliši nič. Nekatere pa moti to, da so tukaj tujci."

Od tam, ko sta metal in rap prepovedana

Prostore odpirajo ob 12. uri, vsak dan je tukaj nekdo, ki je zadolžen za ključe, sčisti prostor in je na voljo za pisanje pritožb, nasvete, kako preprečiti deportacijo, za iskanje stanovanj ali pa za neformalno druženje. Na steni je velik znak Ambasade Rog, takšen, kot so ga imeli v Rogu. Narisali so ga kot opomin in spomin na prostore, kjer je bilo njihovo delo veliko enostavnejše, cenejše, nudili pa so lahko tudi začasno prenočišče beguncem, ki niso imeli druge možnosti. Stene zraven božičnih okraskov krasi še napis "tovariš, tovarišica" in arabski prevod za besedi. In prav ti besedi najbolje opišeta tovariško vzdušje, ki vlada tam. "Tukaj ni važno, od kod prihajaš, katerega spola si, koliko si star, kakšna je tvoja zgodba. Tukaj smo vsi enaki," je z iskreno hvaležnostjo dejal Ahmad Shamieh, begunec iz Sirije, ki v Sloveniji živi šest let.

Vsak dan nekdo iz skupnosti skuha kosilo, vpišejo se v tabelo, ki visi na steni. V torek je ta naloga pripadla meni. Odločila sem se pripraviti skutine njoke z omako iz hokaido buče. Zana mi je razkazala kuhinjo, zapisala sem si, katere sestavine potrebujem, in se odpravila v bližnjo trgovino. Po vrnitvi sem zamesila testo in dva begunca sta mi takoj priskočila na pomoč. Sproščeno smo se pogovarjali o kulinariki, povedala sem jim, kaj so njoki, in jim pokazala, kako se oblikujejo. Naučila sta se hitro, zato sem jima prepustila delo, sama pa sem se lotila priprave omake, medtem pa sem z begunci, ki so mi prišli delat družbo, klepetala. Malo o kuhinji, malo o tem, kako je biti begunec v Sloveniji, malo o tem, kako je v njihovih domovinah. Edab Ahadi je v Iranu študiral elektrotehniko, potem je študij opustil in se posvetil glasbi. Igral je metal, ki je tam prepovedan. Prav tako kot rap in druge družbenokritične zvrsti. Če ne želiš igrati v ilegali, pregledajo vsako besedilo. In kaj se zgodi, če ne deluješ v skladu z oblastjo? Edab mi je pokazal posnetek aktivista, ki ga med javljanjem v živo za neki medij odvleče policija. "Nekatere pretepejo, mučijo, jih zaprejo," je dejal in povedal, da se v zaporu dogaja marsikaj, od posilstev, pretepov in mučenja. "Najpomembnejša mi je varnost in Slovenija je varna država," odgovori na moje vprašanje, ali si želi ostati tukaj in zakaj.

Med zakoni in politiko

Po kosilu je prišel sirski begunec Ahmad Shamieh s svojo ženo. Pogovarjala sva se slovensko. Kot mi je povedal, ga zelo moti, da na tečajih slovenščine učiteljica hitro preklopi v angleščino, saj je ne zna preveč dobro in je zanj le še en tuji jezik. Skritiziral je sistem učenja slovenščine, tristo ur je premalo, razred pa je sestavljen iz tujcev, ki prihajajo iz različnih jezikovnih skupin. "Tudi od otroka v vrtcu ne pričakujemo, da bo kar naenkrat zdravnik. Najprej se mora naučiti osnov. Mi imamo drugačen jezik, ne poznamo besed. Moja hči je zdaj v gimnaziji in od nje se pričakuje, da bo sledila pouku. Kako, če pa ne zna jezika dovolj dobro?" razmišlja Shamieh. Rad bi ostal v Sloveniji, tukaj ima veliko prijateljev in počuti se dobro, a se obenem zaveda nesmiselnosti sistema in birokratskih težav. S pridobivanjem statusa begunca je imel veliko težav, saj mu je vlogo zavračalo ministrstvo za notranje zadeve, čeprav so sodniki odločili njemu v prid: "Ko je zakon napisan meni v prid, začne proti meni delovati politika. Ko pa je zakon proti meni, mi rečejo, da tako pač piše v zakonu." Sistem je skregan z realnostjo, je kritičen.

"Samo trenutek, tole moram rešiti," je pogovor prekinila Zana in se po telefonu javila beguncu, ki je bil takrat v Postojni in mu grozi deportacija. Svetovala mu je, kaj naj naredi. Z begunci iz Postojne so pogosto na zvezi, razmere tam so slabe - to je zapor za tiste, ki jim grozi deportacija, pove Zana in pokaže posnetek, na katerem je nepremičen begunec, ki mu iz ust teče pena, okoli njega pa so drugi begunci, ki prosijo policijo, naj pomaga. Kaj se je zgodilo z njim, vprašam, in Zana pove, da so ga po pregledu zdravnikov baje zaprli v samico. V Ambasadi Rog lokalni aktivisti in begunci skupaj organizirajo dogodke, sestanke, svetovanja, pomagajo pri pisanju pritožb ljudem v Postojni, da jih izpustijo iz centra za tujce, svetujejo pri pravnih zagatah, pomagajo pa si tudi pri iskanju stanovanj, kar je ob že tako veliki stanovanjski problematiki in dejstvu, da si večina ne želi za najemnika begunca, včasih misija nemogoče. "Nekateri so odkriti rasisti in tega ne skrivajo. Včasih pridemo na ogled, in ko vidijo, da gre za begunca, rečejo, da mu ne bodo oddali stanovanja," pove aktivist Miha Blažič.

Policija jih ustavi zaradi polti

Ker jih kar nekaj nima osebnih dokumentov, imajo težave tudi zaradi preverjanja PCT-ja. Anoir Bouakez iz Alžirije je cepljen, a ker nima dokumentov, ne more nikamor, kjer je pogoj zahtevan. Čeprav je v Sloveniji že več kot štiri leta, so mu spet zavrnili prošnjo za pridobitev statusa begunca, in vse, kar ima, je natisnjena fotografija odločbe iz Postojne, kjer piše, da je v postopku deportacije, a ni treba, da je nastanjen tam. Kot je povedal, nima nič, živi pri prijateljih. Če begunci nimajo statusa, ne dobijo socialne podpore, delati ne morejo, saj je delo za tiste, ki nimajo dovoljenja za delo, pri nas nemogoče. Njihov položaj je brezizhoden in vse, kar jim preostane, je pisanje pritožb in čakanje na odločitve.

Nedavno so si za lastno evidenco začeli zapisovati, kolikokrat koga ustavijo policisti in zahtevajo dokumente. "Bolj temne polti si, večja verjetnost bo, da te bo policija identificirala," je povedal Miha Blažič. Enega izmed tovarišev temnejše polti so v enem dnevu identificirali kar petkrat, medtem ko eden izmed beguncev iz Alžirije, ki je videti bolj kot "južni brat", nima teh težav. Sicer resno temo so obrnili na šalo in se spraševali, ali bi policija tovariša iz Nigerije manjkrat identificirala, če bi si obril drede in se poslovno oblekel.

Zgodbe beguncev so pretresljive, njihov položaj je pogosto brezizhoden, pahnjeni so v revščino, zanje se večinoma ne pobriga nihče. A kljub temu jih prostovoljci ne pomilujejo, le iskreno si prizadevajo, da bi jim pomagali. Toplega sprejema je deležen vsak, ki pride v prostore te tovariške skupnosti, pa naj bo v Sloveniji šele dva dni ali pa več let.