Čas Večerovih dobrih del: V trgovino, na testiranje, k zdravniku in v lekarno - s prostoferjem po opravkih

Moder avtomobil z napisom Prostofer me je pričakal na parkirišču pred občinsko stavbo v Rušah. Usedla sem se za volan, z mano pa se je odpeljal še Anton Šopinger, ki običajno sedi na voznikovem mestu. "Ja, saj je fin ta električni avto. Ni težav z njim, za mestno vožnjo je super. Ve pa se, kaj so minusi. Za dolge poti ti avti še vedno niso. Pa še nekaj me je presenetilo - mrzlo je. V resnici se sploh ne zagreje in to je lahko zame, ki v avtu kar precej čakam, težava. A nič hujšega," je s kratko avtomobilistično predstavitvijo prebil led.

Odpeljala sva se do Bistrice ob Dravi, tam bi ob 14. uri morala pobrati gospo Leonido, a je nekaj minut zamujala. "Ja, takšna pač je, večina je sicer kar točna. Številne starejše gospe že nekaj deset minut prej čakajo, da ne bi zamudile. Leonida je drugačna," je dejal povsem potrpežljivo. Ker ima avto rezerviran med 14. in 16. uro, je zanj povsem vseeno, kdaj pride. "V tem času vem, da moram biti na voljo. Če čakam tu ali na parkirišču pred zdravstvenim domom, je vseeno," pravi. "Aha, že kliče," se nasmehne in potegne telefon iz žepa. Še preden bi se uspel oglasiti, je že nehalo zvoniti. "Vedno mi le zacinglja, nato pa jo jaz pokličem nazaj. Mislim, da nima dovolj impulzov na telefonu." Vrnil ji je klic. V kratkem pogovoru mu je dejala, da bo takoj prišla, da pa bi se, preden gre do zdravnika, želela ustaviti še v trgovini zraven bloka, zato naj jo počakava kar tam.

Anton že dve leti dela kot prostovoljec pri Prostoferju. Gre za vseslovenski projekt za mobilnost starejših. Številne občine, tako tudi ruška, so se na ta projekt prijavile, zagotovile avte in šoferje. "Tukaj v Rušah nas je bilo najprej okoli deset, zdaj mislim, da voziva le še dva. Še bi potrebovali šoferjev. Potrebe za to so velike," pravi. Občani, ki bi želeli prevoz, se obrnejo na Zlato mrežo, ta pa nato kontaktira šoferja. "Običajno gre za starejše, ki ne vozijo, nimajo dovolj denarja za avtobus ali taksi ali pa so tako bolni, da bi bil tak prevoz zanje pretežak. Vozimo jih kamorkoli. Na banko, k zdravniku, v bolnišnico, po nakupih, zadnje čase pa tudi na cepljenje," našteva. "Veste, s prevozom je vedno težava. Zadnjič mi je ena gospa dejala, da ima otroke in vnuke, vsi imajo avtomobil, vendar si pač ne morejo vzeti dopusta za to, da bi jo peljali v Maribor na cepljenje."

Čakaš, voziš in čakaš

Z napol polno vrečko se je Leonida vrnila iz trgovine in se usedla na zadnji sedež avtomobila. Izpolnila je obrazec za vožnjo in krenili smo na pot. Najprej do zdravstvenega doma. "Veste, gospod Šopinger je izjemen. To vse dela prostovoljno, iz dobre volje. Takih ljudi ni veliko," ga je kar takoj pohvalila. Prispeli smo na parkirišče, ko se je spomnila, da bo najverjetneje potrebovala test, da bo sploh lahko prišla do zdravnika. "Gremo najprej na test?" je vprašal voznik. "Ne, ne. Bom poskusila kar tu. Mislim, da tudi tukaj delajo teste. Če ne bo šlo, pa bi potem šli na točko za testiranje," je dejala in se skobacala iz avtomobila.

"Gospa ima težave z nogo. Zdrobljeno koleno ima in zato se težko premika," je povedal Šopinger. Leonido sva kar hitro zagledala, kako se vrača proti avtu in zmajuje z glavo. "Bo treba drugam," je dejala in se usedla nazaj. Pa smo se prestavili do testirnega mesta. Parkirali in spet čakali. Kakih deset minut in je bila nazaj, potem pa smo se vrnili pred vhod zdravstvenega doma. Tokrat jo je medicinska sestra spustila skozi vhodna vrata. "Ja, veliko je čakanja, a jaz sem tega vajen" je dejal Šopinger. Še pred upokojitvijo je bil šofer, vozil je turistične avtobuse. Po upokojitvi pa je, pravi, da zaradi lažjega prehoda v mirnejše obdobje življenja, začel voziti ostarele ljudi po opravkih. "Dve leti to že počnem in nekaj časa še bom. Ni mi težko. V resnici rad vozim. S čakanjem pa sploh nimam težav," je povedal. Običajno kar obsedi v avtu, si prižge radio in opazuje okolico. Včasih tudi kaj prebere, se sprehodi po mestu ali spotoma uredi še kaj zase. "Čas mi hitro mine," pravi.

Meni se ni zdelo tako. Kakih petkrat sem vmes pogledala na uro. Anton me je pogledal in se nasmehnil: "Nekaterim je to čakanje res mučno. Meni ni. Če nekdo gre k zdravniku, tam pač čaka. Tako je in ne gre hitreje." Spominja se, kako je kot šofer avtobusa čakal tudi po več ur, kdaj tudi več dni. "Pri tem delu si ogromno prost, a nikoli doma. Ko sem denimo peljal skupino v Pariz, sem bil tam en teden prost. Ali pa za božič sem več let zapored vozil v Crikvenico. Tja sem jih pripeljal, nato pa sem bil 12 dni brez dela. Vmes sem jih peljal še na kakšen izlet, drugače sem pa le čakal," nadaljuje.

No, midva nisva čakala več dni, minila pa je slaba ura, da se je gospa vrnila. "Ste uredili?" jo vprašam. "Ja, sem. Zdaj bi pa šla še do lekarne, če imamo dovolj časa." Petnajst minut smo še imeli do vračila avta. A če za tem ni naročenega drugega prevoza, z nedoslednim vračanjem vozila ni večjih težav. Odpeljali smo se tako še do lekarne. Leonida se je postavila v kolono, in ko se je vrnila, je bila ura točno štiri. "Točni kot ura," se pošalim in odpeljem nazaj proti njenemu domu.

Ne le prevoznik, tudi družba in pomoč

Delo takega šoferja nikakor ni le prevažanje. Voznik je za starostnike tudi dobra družba, nekdo, ki jih posluša in ki jim pomaga. Tudi Leonida tako našteva le dobre izkušnje s svojim šoferjem. "Veste, Tone mi je enkrat celo rešil življenje. Tega mu nikoli ne bom mogla poplačati," je dejala. Pred nekaj tedni so ji namreč povsem otekle noge. "Voda mi je zalila celo telo, na stranišče pa nisem mogla. Takrat me je Tone odpeljal do zdravnika, ki pa me ni želel sprejeti, zato sva šla v zdravstveni dom v sosednjo Selnico, kjer pa mi je zdravnik takoj pomagal. Dobila sem injekcijo za odvajanje vode. Zdravnik je rekel, da bi zaradi tega lahko umrla," se spominja. "Ja, res je bilo hudo. Gospa je bila modra in otečena. Ni bilo druge možnosti, kot da ji pomagam. To je bila zame čisto logična poteza," razlaga voznik.

Prispeli smo do bloka in gospa je izstopila, se zahvalila in dejala, da bo morda že prihodnji teden odšla k zobozdravniku v Ruše. "Pokličite na Zlato mrežo in naročite. Če bo termin prost, bom prišel," je dejal. Zaprla je vrata, se nasmehnila in pomahala.

"Tako, pa sva," je dejal voznik in odpeljala sva se proti parkirišču pred občino. Vmes mu je v notranjem žepu jakne spet enkrat zazvonil telefon. "Ja, kaj pa zdaj, je kaj pozabila?" se je vprašal in pogledal na zadnje sedeže. Ničesar ni bilo videti. Malo je potuhtal in jo na koncu vseeno poklical nazaj. "Morda je kaj nujnega," je pomisli. "Gospod Tone, saj ne vem. Morda bi bilo dobro, da bi vam dala kak evro. To bi bilo dobro sporočilo, naj ljudje vedo, da to delate brez plačila in da bi vam morda moral kdo kaj plačati. Obrnite in pridite nazaj," je zmedeno govorila. Spogledala sva se. "V redu je gospa. To delam prostovoljno, nič ne potrebujem," ji je odvrnil in se poslovil. Nekateri si še vedno ne znajo razložiti, zakaj bi kdo kaj dobrega delal zastonj. Včasih Antonu zato kdo iz hvaležnosti prinese kakšno čokolado ali steklenico vina. "Denarja pa res ne bi vzel. To delam zato, da pomagam."