S Kristijanom sva prebrala pravljico o levu.
Pomagati za en dan je bila rdeča nit našega projekta, ki smo se ga lotili štirje mladi novinarji Večera. Ampak kje sploh lahko pomagamo? Projektov, kot je Božiček za en dan, je veliko. Prostovoljstvo, ki temelji na enodnevni pomoči, je zaradi ukrepov okrnjeno, a pomagamo lahko na kakršenkoli način. Onemoglim ali osamljenim v predbožičnem času tudi "Kako ste?" pomeni veliko. In odpravil sem se v Varstveno-delovni center Polž Maribor v Parku mladih, ki ga uporabljajo odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, in z njimi preživel delovni dan.
Prostovoljci prinašajo svežino
Sprejela me je direktorica Jasmina Breznik, ki mi je na kratko pojasnila delovanje centra. "Naš Polž ima delavnice, kjer izvajamo storitve varstva, vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji. Naše poslanstvo sta socialno vključevanje uporabnikov in zagotavljanje njihovega delovnega udejstvovanja. Pomembno je, da uporabniki pri delu razvijajo svoje spretnosti in da ohranjajo znanje, ki so ga že osvojili," mi pove Breznikova. Poleg zaposlitev imajo tudi druge aktivnosti - kulturne in športne. Trenutno so zaradi covida dejavnosti omejene, saj se družijo v mehurčkih. "V normalnih razmerah imamo pevski zbor, namizni tenis, košarko, telovadbo. Imamo še razne aktivnosti spoznavanja okolja, razvijanja samostojnosti uporabnikov v okolju, v katerem živijo." Poleg zaposlenih v Polžu delujejo tudi prostovoljci, ki so zelo dobrodošli, pojasni Breznikova. "Prostovoljci prinašajo svežino, kar je priložnost za uporabnike, da navežejo prijateljstva in nova poznanstva. Vsakdo lahko s svojimi sposobnostmi nekaj doprinese skupini, v kateri deluje. Imeli smo prostovoljce za področje pevskega zbora, bralnih uric in drugih. Kljub temu da vse te aktivnosti izvajamo z lastnim kadrom, je fajn, da se nam pridruži kdo zunanji," še pojasni. Doda, da je izvedljivo tudi prostovoljstvo kot pomoč za en dan, a si želijo, da bi šlo za daljše obdobje, saj se je treba seznaniti z raznimi ukrepi, kot je varstvo pri delu, kar vzame čas. "Da gre za večkratno pomoč, je dobro tudi, ker nekateri uporabniki težko navežejo stike in potrebujejo dalj časa, da sprejmejo nekoga novega," še o možnostih prostovoljstva pove Breznikova.
Z Matejem sva lepila in sestavljala škatle. Foto: Igor Napast
Spraševali tudi oni mene
"To je novinar z Večera, danes bo z vami," je uporabnikom, potem ko me je pripeljala v rokodelsko delavnico, dejala direktorica. Sprva je moja pojava sprožila začudene poglede, nato me je Andreja, ki je zadolžena za šivanje, povabila k sebi. "Pridi, mi boš pomagal. Natakni tkanino na palico, potem pa bova skupaj vlekla dol," je bila zgovorna. Okoli deset uporabnikov centra je bilo na delavnici na vrhu zgradbe v Parku mladih, od koder se razprostira lep pogled na okolico. Risali, glinarili, lepili in šivali so. Nekateri so bili bolj sramežljivi, drugi so mi z veseljem pokazali, kaj delajo. Luko je zanimalo, kako delamo na Večeru, saj je že dolga leta naš naročnik in reden bralec. Poimensko pozna skoraj vse novinarje. Ker je gibalno oviran, zelo rad pa riše in piše, mu pri tem pomagajo asistenti. Pokazal mi je zgodbo, ki jo je napisal s pomočjo svoje osebne asistentke. Ko sem se po obisku drugih delavnic vrnil k rokodelcem, me je Kristijan, ki mu je bilo sprva malce nerodno, prijel za roko in me peljal k svoji mizi, kjer je imel knjigo. Njegovo gestikulacijo mi je pretolmačila vodja delavnice. Želel mi je pokazati svojo najljubšo pravljico o levu in prebral sem mu jo.
Včasih okoliščine niso enostavne, a skupaj to premagamo
Govorijo si vice, poslušajo glasbo
Nadstropje nižje so tri kooperacijske delavnice, kjer uporabniki Polža izdelujejo ali sestavljajo stvari za kooperantske partnerje centra. V prvi so polnili škatle, v drugih dveh pa jih sestavljali. V tretji delavnici sem se jim pridružil pri lepljenju in zlaganju kartonastih škatel. Postopka me je naučil Andrej, ki vedno skrbi za dobro voljo. Pri zlaganju mi je, ker sem bolj nerodne narave, pomagal spretni Matej. In vsi, David, Marko in Matjaž, so bili polni vprašanj. Prosili so me, da ostanem z njimi do 14. ure, ko končajo z delom, in me vprašali, ali pridem tudi naslednji dan, saj se imamo fajn. Vsi so bili veseli in sproščeni, saj se bližajo prazniki, ki jih bodo preživeli v bližini svojih najbližjih. Pa tudi, ker so naslednji dan, v sredo, imeli božično kosilo, na katerem so dobili darila. V delavnici so ves čas poslušali narodnozabavno glasbo. Ko se je njihova matična delavka Mateja Bukvič pošalila, da bi lahko kdaj poslušali kakšno rockovsko radijsko postajo, ji je David odgovoril, da je domača glasba najboljša. Da bi delo hitreje minilo, smo se pogovarjali o vsem, največ o nogometu. Vsi so navijači vijoličastih, nekateri hodijo tudi na tekme. Povedali so mi, da komaj čakajo, da bodo po novem letu začeli pakirati vijake za straniščne školjke. K delu uporabnike najbolj pritegne red, saj gre za rutino, pojasni Bukvičeva. "Pri enih je to zelo priporočljivo, saj njihovo vedenje in počutje tako stabiliziraš. Drugi so raje kreativni. Osebe z Downovim sindromom imajo zelo rade red in jih tak način dela bolj pritegne, zato se hitro zatopijo v delo. Delamo na tem, da so skupine heterogene in da se med seboj ne ovirajo. Skupine uporabniki lahko tudi zamenjajo," še pove Bukvičeva in doda, da so uporabniki pridni, veseli in prizadevni, na kar ji je Goran odgovoril, da se trudijo. "Včasih okoliščine niso enostavne, ampak skupaj to premagamo. Matjaž nas nasmeji z vici, Goran je pravi modrec, Žiga veseljak, Andrej vse vidi in takoj teče pomagat drugim, Matej veliko ve o glasbi in geografiji," še o svoji skupini pove matična delavka.
V kleti sem obiskal še pralnico in mizarsko delavnico. V pralnici perejo, sušijo in likajo prte, posteljnino in delovne plašče, ki jim jih vsakotedensko pripeljejo partnerji centra. Igor, ki se je pralniški delavnici pridružil pred kakšnim letom, mi je razkazal pralne in sušilne stroje ter pojasnil, kako poteka njihovo delo. Nasproti je mizarska delavnica, kjer delajo vse mogoče stvari iz lesa. Zaradi varnosti imajo pravega mizarskega mojstra. Glavna zvezda je Renato s Koroškega, mojster rezbarjenja, ki se s svojimi izdelki predstavlja tudi na tekmovanjih tako doma kot v tujini. Ko sem se že mislil posloviti od mizarjev, se je obrnil in me k sebi poklical Vlado, ki je s spajalnikom kuril robove risb na lesnih ploščah. Ko mi je pojasnil cel postopek, mi je v slovo dal dve risbi. Dan sem, kot sem jim obljubil, zaključil pri svojih kolegih v kooperacijski delavnici 3.