/ PETEK, 6. DECEMBER
S puncami smo - vsaka v svoj popisani rokovnik - vrinile nekaj prostora, da se dobimo. Ob osmih zvečer v centru, sredi decembrskega vrveža, smo komajda našle čas za ženski klepet ob džinu in obveznem kozarcu vode - da jutri ne bo prehudega mačka. Roza žarnica je osamljeno bingljala nad nami, ko smo skoraj druga čez drugo hitele povedati svoje novice ...
Hvaležna sem, da jih imam, drage moje punce, ker z njimi lahko delim tisto najbolj osebno. Ker sem ob njih lahko vesela, žalostna, razočarana, navdušena, ganjena, presenečena, vzhičena in zadovoljna, z vsemi svojimi čustvi in brez kančka obsojanja. Čeprav smo - kako priročno - svojo komunikacijo nedavno prestavile na facebook chat, kjer lahko, vsaka za svojim računalnikom, tudi takrat, ko nimamo časa za kavo v živo, komentiramo trapaste youtube videe, poiščemo nasvet iz prve roke za najboljšega čevljarja v mestu, a hkrati razpravljamo o najbolj kompleksnih rečeh sveta … Kakšen paradoks!
Ob enajstih se objamemo in poslovimo, potem pa skočimo še na burek - kot v starih časih po prekrokani noči nekje na Metelkovi. Za trenutek se mi vse zdi enako kot nekoč, le da pravzaprav čisto nič ni enako. Tudi to, da ob polnoči vse že spimo, tista dekleta v svojih dvajsetih za sosednjo mizo pa pod roza lučjo šele dobro začenjajo petkovo noč ...
/ SOBOTA, 7. DECEMBER
Vstajanje zgodaj zjutraj ni bila nikoli moja vrlina. Sploh pa ne v soboto ob sedmih. In čeprav se danes navdušujem nad čudovitim roza nebom, pa jutranja lepota sončne krogle, ki se zaspano dviga izza obzorja, ne pretehta spanca, ko se lahko še za pet minut zavlečem pod toplo odejo. Ob osmih sem že na poti na fotošuting. Hvaležna sem za zveste naročnike, s katerimi smo skozi leta sodelovanja ustvarili lep odnos. Zares neprecenljivi so.
Na dogodku, kjer danes delam, me prešine, kako lepo znajo nekatera podjetja poskrbeti za svoje zaposlene - in njihove otroke. Prireditev z obdarovanjem dedka Mraza vsako leto v meni prebudi krasen spomin na otroške dni. Iskren smeh, igrivost, lepota brezskrbnosti in iskreno čudenje. Pa čarobna dežela, spomini, zvončki in božične pesmi ... Kako malo je treba. Še darila v družbi pravljičnih bitij postanejo postranskega pomena. Otroci se razveselijo sladkorne pene. Priznam, tudi jaz. Modro sladkobo, ovito na palčko, sem nazadnje jedla, ki mi jo je dedek Tomo kupil pred več kot dvajsetimi leti nekje v mestu. Še sama sebi se zdim malo prismuknjena, ko se nato z živo modrim jezikom pogledam v ogledalo.
Dolg dan se je povesil v prijeten večer. Dolgoletni prijatelj, moj sošolec z gimnazije, je napisal roman Zgodba o potovanju. Všeč mi je, ko vidim uspehe meni ljubih ljudi. Z njimi se iskreno veselim in podpiram brstenje dobrih idej. Bravo, Vid, in srečno na tvoji poti okrog sveta!
/ NEDELJA, 8. DECEMBER
Ležerna nedelja s pogledom skozi neumita okna na visoko košato jelko, ki se močno šopiri tam visoko v nebo. Gotovo šteje precej več pomladi kot jaz, toda včasih se mi zdi, da z mano odrašča. Želim ji, da je nekoč ne doleti enaka usoda kot tisto smreko z vrta nekega gospoda, ki jo je pred časom podaril mestni občini, da bi, okrašena s kilometri lučk, krasila glavni trg sredi mesta. Čeprav je Ljubljana v neskončnem vesolju pomenov posebej premišljenih vizualnih podob prav posebno lepa, pa si za tole mojo jelko želim, da bi se še dolgo šopirila v vsej svoji bujnosti in da bi zrasla vse tja, kjer bo lahko segla skozi oblake.
Danes je čas za kavč. Najprej Evropa od zgoraj na National Geographicu, ki me vsak teden znova navdušuje. Kako izvrstno so se lotili zgodb s ptičje perspektive in ustvarili izvrstno vizualno pripoved o lepoti našega čudovitega planeta. Potem pa Varuhi (Watchmen) na HBO, ki združujejo sodobno resničnost in iluzijo. Tako me posrka pred televizijski ekran, da pogledam tri dele zapovrstjo.
Še vedno razmišljam o tistih umazanih oknih, polnih suhih sledi deževnega novembra, in si mislim: bodo že počakala na kakšen sončen dan, da jih umijem ...
/ PONEDELJEK, 9. DECEMBER
Popoldne je naš Blues, pravi družinski pes, potiho smuknil v shrambo. Prava jazbečarska mrcina - s samopodobo nima pretiranih težav in se po robu postavi tudi štirikrat večjim od sebe - zna hoditi po konicah prstov, ko je treba. Takrat ga živ duh ne sliši. Priznam, zaskrbelo me je, ko ga ni bilo pod štedilnikom, ko se je kuhalo kosilo. Človek bi si mislil, da je zbolel, ko pa sicer z žalostnim pogledom izza obrvi moleduje za vsako drobtinico kruha, ki pade s pulta, ali košček salame …
A lahko bi si mislila - skrit pod spodnjo polico s krompirjem in kozarci z vloženo zelenjavo, je pojedel vsaj pol vrečke briketov. Verjetno bi najraje zaril svojo glavico v vrečko še globlje vse do zadnjega briketa, če ga ne bi dobili pri dejanju, malega tatiča. Zdrav apetit se mu pozna tudi na vse obilnejši "mišični" masi, kot njegovo ljubezen do hrane rad upraviči moj oče.
A treba je biti iskren - posebno izbirčen pa ni, ta naš "kvadratko".
/ TOREK, 10. DECEMBER
Priprave na letošnji božični Artmarket so v polnem teku. Domača kuhinja z veliko leseno mizo, priložnostna rokodelska delavnica, je polna ustvarjalnega nereda. Šibi se od raznobarvnih perlic, ki letijo po tleh, trakov, ki se skrivajo pod barvnimi rožicami, in ustvarjalnih idej, ki živahno letijo po prostoru.
Še natanko en teden naju loči do začetka, ko bomo ustvarjalci odprli vrata prekrasnega atrija pošte s steklenim stropom v ljubljanski Čopovi ulici. Čeprav imava za sabo že 19 let izkušenj, sva vsakič malce na trnih. Ponosni sva na Rozinko, ki je v vseh teh letih postala prepoznavna blagovna znamka doma in v tujini. Toda delo, trud in delovne ure, ki jih še vedno z ljubeznijo vlagava v ročne izdelke, se ne dajo izmeriti. Vsaka dišeča dobra vila, ki nastane izpod najinih rok, v sebi nosi posebno čarobnost. Ko jo oblečeva v vesele barve, ji napraviva pričesko iz volne in pospremiva v svet, zaživi svoje življenje, in ni lepšega, ko osreči tistega, ki jo prejme v dar. Z mojo mamo Viktorijo sva najboljši ustvarjalni tandem, duši dvojčici, o tem ni dvoma. Ko takole finiširava tik pred božičnim tednom, je v zraku polno pričakovanja.
In spet si želim - naj bodo letošnji prazniki radostni za vse!
/ SREDA, 11. DECEMBER
K. je iz šole prišel poln vprašanj. Slovenščina za tujce je težka. Zlasti skloni in množinski samostalniki. "Ko se smejiš, si lepa!" izstreli resno in čaka na moj odziv. Nasmehnem se. Zares občudujem ga, s kakšnim zanosom se uči in s kakšnim veseljem v zvezke zapisuje nove besede in jih vsak večer glasno ponavlja. Iz njegovega sramežljivega "ne razumem slovensko, ampak se učim - počasi" so zrasle prave povedi. Njegov besedni zaklad zdaj že presega vse kuhinjske pripomočke, letne čase in dneve v tednu. Sprašuje me o tem in onem. In ko še najlažjo besedo skušam razložiti na razumljiv način, se zapletem v množici pojmov in znova raziskujem slovenski jezik ... Ta je bil v moji družini vedno živa tvorba. In čeprav smo se o njem pogosto pogovarjali, pa o jeziku nisem razmišljala tako intenzivno kot zadnjih nekaj mesecev. Preprosta estetika našega jezika me vsak dan znova očara.
Pred kakšnim mesecem sva s K-jem uvedla "knjižno sredo". Instagram, facebook in (njegove) video igrice so danes (skoraj) prepovedani. Na repertoarju pa zvečer samo še Noam Chomsky in zeliščni čaj z domačim kostanjevim medom. Popolna uživancija!
/ ČETRTEK, 12. DECEMBER
Danes me je Maja iz galerije Odprto obrobje v Murski Soboti obvestila, da je moja fotografska razstava podaljšana. Odziv je enostavno tako dober, da si želijo mojo pripoved o enem največjih slovenskih pisateljev predstaviti še več ljudem. Kakšna enkratna novica! Po stopinjah mojega deda je prav poseben projekt, ki je nastal, da bi počastil bogato kulturno dediščino mojega dedka, slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Fotografije, ki so nastajale eno leto, so razstavljene v starih lesenih prekmurskih okvirjih, dopolnjujejo pa jih navedki iz dedkovih knjig in zapisani spomini mojega očeta Matjaža. Na poti iskanja svojih korenin me je peljal po dedovih stopinjah. Pripovedoval mi je o dobrih ljudeh, prijaznih vaseh, osamljenih razpotjih in prostranih njivah … Skupaj pa sva odkrivala motive slikovitih prekmurskih ravnic, kjer je moj ded preživljal svojo mladost v močvirju, in na poti spoznavala drug drugega. Hvaležna sem za ta najin čas.
Razstava je že doživela polno imenitnih odzivov, v prihodnjem letu pa se bo ustavila še v drugih krajih po Sloveniji. Toda tako obširen projekt zahteva veliko časa, idej in financ, predvsem pa - veliko poguma. Vedno sem bila ponosna na svoje ime, in čeprav dedka nikoli nisem osebno spoznala, si želim, da bi mi povedal, kako sem opravila. A ena reč je jasna - moje korenine so globoko zasidrane …
