/ PETEK, 1. JULIJ
Zbudim se, ura kaže 7.30. Spijem kavo in preletim seznam obveznosti za danes. Prva točka na spisku - prijava na zavod za zaposlovanje, ker šele s septembrom nadaljujem delo na OŠ Slivnica. Tam sem trenutno zaposlena preko programa javnih del in delam marsikaj - od jutranjega varstva, učne pomoči do podaljšanega bivanja, vmes pa zagotovo uleti tudi kakšno nadomeščanje ali spremstvo na dnevih dejavnosti. To je moje prvo tovrstno srečanje z delom na šoli in moram priznati, da mi raznolikost v delovnem procesu kar ustreza, ker res nisem oseba za monotono delo. Jeseni pa se lotim še pedagoško-andragoških izpitov, da bom potem tudi uradno lahko učiteljica zgodovine.
Uredim formalnosti in že sem v Mestnem parku, kjer bo potekal še predzadnji dan Art kampa. V to dogajanje sem vpeta že nekaj let, na začetku sem bila vpeta kot izvajalka ustvarjalnih delavnic, zadnji dve leti pa (so)koordinatorica sklopov Naravoljubje in Izziv-izum. Poskrbim, da so mize, klopi in material za izvajalce pripravljeni, potem pa na ležalniku v miru spijem drugo kavico in počakam, da bo ura deset, ko se tudi uradno začne dopoldanski del programa. Ob dveh imamo skupinsko slikanje sodelavcev Lenta na novo obnovljenem Vojašniškem trgu. Preostanek dneva mine po ustaljenem urniku, po popoldanskem delu spijem zasluženo pijačo ob poslušanju koncerta Policijskega orkestra z Amayo, potem pa odkolesarim domov na (pre)potreben počitek.
/ SOBOTA, 2. JULIJ
Res je že sobota? Dnevi v Art kampu kar zletijo mimo in tu je že zadnji dan Festivala Lent. Malo za šalo, malo zares seštevam kilometre, ki sem jih prehodila te dni v parku. Nekaj pa bi jih lahko dodala tudi od vsakodnevnega kolesarjenja v mesto in nazaj domov. Seštevek se ustavi pri več kot 100 kilometrih. Mislim, da sem uspela pokuriti vse sladkarije, ki sem jih ta teden v parku pojedla v velikih količinah. Na srečo se je čez noč tudi malo ohladilo in se lažje diha, ker me je ta celotedenska vročina res pošteno (iz)mučila, kar se je poznalo tudi na počutju. Vzamem si malo več časa, da obiščem stojnice, ki jih prej nisem utegnila, za nameček pa si kupim še ukulele in si dam v načrt, da se jih naučim igrati. Plan je dober, upam, da mi uspe.
Vmes razmišljam, katero knjigo naj vzamem s seboj na dopust. Spomnim se, da imam doma že nekaj časa na pol prebrano knjigo Ljubezen za bodečo žico, resnično pripoved, ki govori o ljubezni med Mariborčanko in Novozelandcem v času druge svetovne vojne. Čeprav v recenzijah berem, kako so jo ljudje prebrali na mah, meni to žal uspe pri le redkih knjigah, tudi če so res dobre. Po navadi jih imam doma kar nekaj, vse prebrane na pol. Če me ne pritegnejo več, jih izmenjam v kakšni skupini na facebooku ali pa v knjižnih mimobežnicah v mestu. Ko se zvečer zaključi uradno festivalsko dogajanje, imamo kot ekipa Art kampa še fotografiranje pod odrom v parku, potem pa večer nadaljujemo v malo bolj sproščenem vzdušju.
/ NEDELJA, 3. JULIJ
Dopoldan se dobimo v parku, da pospravimo artkampovsko sceno. Za pospravljanje svojih hišk in materiala ter prizorišča porabim dobri dve uri, potem pa me želodec že spomni, da bo počasi čas za kosilo. Ker je tudi danes kar vroče in ker se odpre kopališče Mariborski otok, se odločim, da grem tja, da se ohladim. Toda kar hitro ugotovim, da je očitno veliko ljudi, ki imajo podoben načrt, in ker je gneča res prevelika, da bi čakala na vstop, se odpravim malo naprej ob poti, poiščem lepo točko in se ohladim kar v reki Dravi. No, namočim samo noge, do kopanja v rekah imam nekako strahospoštovanje. Na srečo ima veliko ljudi doma bazen, zato si lahko privoščim popoldansko osvežitev pri enem od prijateljev. Malo poklepetamo in kar naenkrat je večer, jutrišnji dan pa je prvi po nekaj dneh, ko lahko spim brez nastavljene budilke na telefonu.
/ PONEDELJEK, 4. JULIJ
Zbudim se okrog 8.30 in z jutranjo kavico na balkonu začnem svoj dan. Z avtom odidem v mesto, kjer me čaka nekaj opravkov. Ko se vrnem, si vzamem čas za formalnosti, povezane z Art kampom, nato pa se lotim kosila. Potem kot prava gospodinja dam prat oblačila, nekatera pa zlikam. Ker vem, da bo do konca tedna bolj malo časa, si na kup začnem zlagati stvari, ki jih bom vzela s sabo na dopust. Francija - prihajaaaam!
Popoldan si vzamem čas za počitek in zakvačkam še zadnji dve hobotnici, ki mi manjkata, da napolnim škatli za Projekt hobotnica. Ena bo šla v celjsko porodnišnico, druga pa v mariborsko. K projektu sem pristopila že kar hitro po tem, ko je prišel v Slovenijo. Za tiste, ki ne veste, o čem govorim - ustvarjalci po točno določenih navodilih kvačkamo majhne hobotnice in meduze, ki so namenjene nedonošenčkom, saj so ugotovili, da jih njihove lovke spominjajo na mamino popkovino in so jim na tak način tolažba v prvih dneh njihovega življenja, kasneje pa jim ostanejo kot lep spominek. Koliko sem jih naredila, že nekaj časa ne štejem več, sicer pa bistvo niti ni v količini, ampak v namenu.
Odločim se, da imam končno čas, da pogledam kakšno etapo Tour de Francea, a kaj, ko imajo tekmovalci prav danes prost dan. Ko se zunaj malo ohladi, se odpravim na vrt, kjer je treba marsikaj postoriti. Vidi se, da me v času Lenta ni bilo nič tam. Dobri dve uri s Klemnom puliva plevel, sadiva nove sadike, zalivava in na srečo že tudi pobirava prve pridelke. Paradižniki že zorijo, kumare rastejo, vidne so že prve paprike, bučk pa je toliko, da bi jih lahko kar podarjala. Na koncu si kot nagrado za dobro opravljeno delo privoščiva obisk pri lokalnem gostincu, kjer nekaj popijeva in pojeva, potem pa tuš in spat.
/ TOREK, 5. JULIJ
Ponoči je lepo mirno deževalo, čeprav je bliskanje zvečer najprej kazalo drugače. Lepo se je ohladilo, vrt je zalit, jaz pa se še vseeno kot že nekaj dni pred tem spet zbudim okrog 2. ure zjutraj. Klasika, vedno ob isti uri, pa nimam pojma, zakaj. Po slabi uri premetavanja v postelji mi le uspe zaspati in zjutraj me budilka zbudi ob 8.30. Dobim se s prijateljico na kavi, da malo poklepetava, saj se že nekaj časa nisva videli, vmes pa se je zgodilo marsikaj, kar je treba "predelati". Predam ji tudi ključe od vrta, da bo malo popazila na parcelo, medtem ko bom na dopustu.
Ujamem se pri razmišljanju, da že skoraj dve leti nisem vodila skupin turistov po naši lepi Sloveniji. Ja, covid časi res niso bili naklonjeni turizmu, veliko nas je (vsaj začasno) vmes zamenjalo službo, sedaj pa spet akcija na polno. Na srečo me bivši delodajalec še ni čisto odpisal, tako da imam v tem in prihodnjem tednu spet priliko delati. Tako me čakata delovni vikend in začetek naslednjega tedna. Res je, da moram vstati že ob 6. uri, kar spet ni najbolj moja ura, ampak navdušenje nad tem, da bom spet opravljala delo, ki me res veseli, bo zagotovo pripomoglo k temu, da bom lažje vstala. Po tako dolgi pavzi pa se moram ponovno spet vpeljati v delo, zato me v dneh, ki prihajajo, čaka malo več branja in obnavljanja znanja o destinacijah, pa tudi logistične zadeve in priprave na ponovno vožnjo kombija.
To delo si dam na urnik za jutri, ker grem danes, po več kot dveh tednih, tako kot jaz rečem, "domov domov", torej v Savinjsko dolino, domov k staršem, bratu, nečaku in ostalim sorodnikom ter prijateljem. Tudi nečak je navdušen nad ukulelami in skupaj že preigravava prve akorde. Občasno pa k domačemu orkestru dodava še kitaro, klaviature in harmoniko. Moram reči, da mi ti trenutki na vasi, v naravi res prijajo. Tempo in dogajanje sta popolnoma drugačna kot v mestu. Ni kaj, očitno ne bom nikoli mestna deklina.
/ SREDA, 6. JULIJ
Tudi danes se lahko zbudim po biološki uri, kar je običajno okrog 8.30. Prebudi me vonj mamine kave, zato sem malo hitreje iz postelje. Skupaj spijeva kavo, malo poklepetava o aktualnih lokalnih tračih, potem pa jo zapeljem do trgovine, ker nima izpita za avto, oče pa nima časa. Čas do kosila si vzamem za pripravo na prihajajoča vodenja, potem pa svojo pisarno prestavim ven, v visečo mrežo. Saj veste - smisel življenja je ležanje na … V mojem primeru ne na plaži, a tudi z uživancijo na domači zelenici ni prav nič narobe.
Malo poklepetam s poštarjem, pozdravim sosede, s kolesom naredim krog po domači vasi in ure kar prehitro minevajo. Še dobro, da je poletje in so zunanje aktivnosti mogoče vse do devete ure zvečer. Ko se stemni, malo pobrskam po televiziji, če najdem kakšen dober film. Nekaj časa preklapljam med kanali, nato pa obupam in na Voyu pogledam zadnje dele serije Gospod profesor.
/ ČETRTEK, 7. JULIJ
Približuje se nov vikend, jaz pa v mislih že odštevam dni do dopusta. Samo še petkrat grem spat … Danes grem v posteljo malo prej kot po navadi, saj me jutri čaka dolg delovni dan, destinacija Gorenjska, program pa me skupaj s pisano družbo potnikov iz Finske, Indije in Združenih držav Amerike vodi v Škofjo Loko, Bohinj in na Bled. Pred turo se vedno veselim, da izvem kaj novega o ljudeh, ki prihajajo k nam, zakaj so izbrali ravno Slovenijo kot svojo destinacijo za dopust in kaj jih navdušuje pri nas. Ne rečem, da delo turističnega vodnika ni naporno, po navadi si vodnik, šofer, informator, vremenar, psiholog, zabavljač in še marsikaj drugega, a ko na koncu napornega dneva dobiš pohvalo za dobro opravljeno delo, so vse slabe stvari pozabljene.
Moram pa reči, da se še vedno malo iščem, še vedno ne vem, ali sem našla svoje poslanstvo oziroma delo, ki bi ga rada opravljala. To neko kombiniranje dveh ali več različnih opravil mi (vsaj zaenkrat) ustreza. Pa tudi dvojček sem po horoskopu, tako da če vsaj malo verjamete v te zadeve, boste vedeli, da dvojčki pač smo taki - malo tu, malo tam, dve stvari naenkrat, pa hitro se naveličamo. Hmm ... bo kar držalo.
