Grdi raček iz Konga

Uspelo je, Sloveniji je uspelo! Zapisala in zarisala se je na svetovni zemljevid. Ne, nismo največji, nismo najmočnejši in žal ne tudi najboljši (če parafraziram izjavo Janeza Janše, ki jo je brez navedbe vira citiral po tedanjem britanskem premierju Tonyju Blairu, Večer pa uvrstil med nominirance za nagrado Bob leta, ki jo je Janša na koncu tudi prejel), smo pa ... vedno bolj problematični, v Evropski uniji smo se prebili med top 3.

A žal se v poročilih svetovnih medijev ne pojavljamo zgolj zaradi uspehov športnikov, znanstvenikov, lepot narave, kulinarike s svetovno šampionko Ano Roš na čelu. Pojavljamo se, ker v zadnjem letu država pod Janševo vlado skrbi, da se uspešno (s)krega s skoraj vsemi. Tu ne gre več za osebne simpatije ali antipatije, za to, ali nekdo piše tvite v lastnem imenu, četudi je predsednik vlade, tu gre preprosto za državo. Ki postaja enfant terrible, težaven otrok, na pretežni večini področij, na katerih je bila utemeljena raznorodna in raznovrstna Evropska unija. In, ja, uvrščamo se ob bok Madžarski in Poljski, državama, s katerima si v Bruslju, Berlinu, Parizu in drugih evropskih prestolnicah belijo glavo, ju brezuspešno opozarjajo in na koncu tudi kaznujejo.

Ko je bila Slovenija 1. maja leta 2004 skupaj z deveterico drugih držav, med njimi tudi Madžarsko in Poljsko, v Dublinu sprejeta v polnopravno članstvo v Evropski uniji, smo bili verjetno res najboljši, če ne največji in najmočnejši. Slovenijo so kazali za vzor. Nagrade so nekaj časa sledile po tekočem traku: prva od novih članic v območju schengna, prva z evrom, prva, ki je predsedovala Svetu EU ...

Zdaj ne bomo prvi, ampak smo med prvimi, ki so na tapeti evropskih institucij zaradi ravnanj, ki imajo kaj malo z evropskim pojmovanjem demokracije. Da bo Evropski parlament na plenarnem zasedanju razpravljal tudi o medijski svobodi v Sloveniji, kjer smo se glede vladnih poskusov utišanja svobodnih medijev uvrstili ob rob Poljski in Madžarski, si nikar na štejmo v čast in privilegij. Pa tudi ne dajajmo v oni kalup, ki ga ponavlja vlada in ga je poslala predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen, da naj pridejo v Slovenijo in se prepričajo o stanju demokracije in položaju medijev. "Ne želimo, da se saga z neutemeljenimi obtožbami zoper slovensko vlado, podobno kot leta 2007, še naprej širi po Evropi - na žalost deloma tudi s pomočjo posameznikov iz institucij EU -, saj se večinoma uporablja za prikrivanje resničnih težav, s katerimi se sooča naša demokracija," je zapisal Janša. Morda je pri tem pozabil, da imajo večino v evropskih institucijah konservativci, vključno z Evropskim parlamentom, kjer je najmočnejša grupacija Evropska ljudska stranka, pod okrilje katere sodi tudi SDS. In iz katere bi zaradi nedemokratičnosti izključili madžarsko stranko Fidesz, če je ne bi premier Viktor Orban umaknil kar sam.

V zadnjih stavkih se najverjetneje skriva srž evropskih problemov s Slovenijo zadnjega leta. Vlada nenehno trdi, da so za skoraj vse probleme v državi, od ne ravno uspešnega spopadanja z epidemijo do slabega imidža države, krivi mediji - poleg opozicije, seveda. Ki da so levičarski in nedemokratični. Toda v Evropi znajo brati in poslušati, znajo tudi tehtati medijsko pluralnost. Ko sedanja slovenska vlada lomasti po nacionalni televiziji in nacionalni tiskovni agenciji, to ne ostaja neopaženo. Kot tudi to ne, da stranka, ki je na oblasti, s pomočjo madžarskega denarja financira televizijo in tednik, da je drugo televizijsko mrežo prodala Madžarom, da je naenkrat v Sloveniji vzniknila nova, Nacionalna tiskovna agencija, ki namesto poročanja objavlja pamflete in komentarje v čast vladajočim, pa je bil njen račun zaradi sovražnega govora rekordno hitro ukinjen na družbenem omrežju Twitter - ni spregledano. Ko politika razbija medijsko ogledalo, ker ji podoba v njem ni všeč, to vodi proti diktaturi.

Res je, ta(kšna) Slovenija čez slabe štiri mesece prevzema predsedovanje EU. Kakšna bo njena popotnica? Bodo to tviti predsednika vlade, kot je bil eden zadnjih, v katerem je uglednega - seveda levičarskega - evropskega politika in nekdanjega belgijskega premierja, ki je opozarjal na pritiske na medije, pobalinsko ozmerjal s stavkom: "Umirite se, Guy Verhofstadt, niste več vodja kolonialne sile. In tudi Slovenija ni Kongo." Takšnih žalitev politični besednjak, če seveda ne gre za Donalda Trumpa in njemu podobne, ne pozna.

Slovenija je bila pred 17 leti evropski beli labod. Zdaj postaja grdi raček.