Vedno nastane problem, ko komentator izgubi voljo, bralstvo pa zaradi tega ploska. Ker, kaj češ komentirati v deželi, kjer poslanec ukrade sendvič in gre na delavno parlamentarno telo povedat, da ga je ukradel. In kjer posameznik ustavi začetek delovanja največje industrijske naložbe v regiji, ker ga lahko. In kjer je še pred tem en drugi posameznik ustavil gradnjo drugega tira, ker jo je lahko. Skratka, kjer se lahko sveta preproščina aktivno vključuje v upravljanje države in kjer lahko anonimni predmestni delinkventi aktivno dajejo ton celotnemu družbenemu dogajanju. Človeka ima, da bi dvignil roke v obupu, prepustil državo njeni usodi in cele dneve metal palico nemškemu ovčarju.
A na koncu zmaga občutek odgovornosti in danes se potopimo do srca pošasti same. Zakaj je tako, kot je.
Postavimo prizorišče. Oni dan so Italijani objokovali svoje žrtve. Tiste, ki jih je partizanska vojska leta 1945 zmetala v jame. Zgodovina pravi, da jih je nekaj umrlo tudi po taboriščih - ali da so končali še kako drugače. Niso vsi pristali v fojbah. In Italijane niti malo ne briga, da je tudi kar nekaj Slovencev in Hrvatov ter drugih pristalo na dnu kraških pojavov. Njih zanimajo njihove žrtve, nas zanimajo naše. Oboje pa so v kraških luknjah, pogosto brez obeležij.
Kot se radi pohvalimo, smo na teh prostorih specialisti za Kras. Tipu pokrajine smo dali ime. In medtem ko je polovica kraških pojavov svetovna turistična znamenitost, je druga polovica polna trupel. Tako pač je.
Nova vojna se je začela tam, kjer se vojne po navadi začnejo - v parlamentu. Tokrat evropskem
Igra stvarjenja se vrti naprej in očitno imamo ob vseh mogočih genih v telesu tudi gen za ideološko opredeljenost
