Izjave in razdor: Za vse prihodnje generacije

Kako je možno, da v trenutkih, ko se ves svet spominja žrtev genocida, ne premoreš toliko spoštovanja, da se pokloniš žrtvam brez politiziranja in izpostavljanja svojih ideoloških pogledov?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Letos mineva 25 let od genocida v Srebrenici. Srebrenica, majhno pitoreskno mesto, umeščeno med hribe v vzhodni Bosni, na katerega je neposredno vezano moje življenje. Rojena sem bila v Zvorniku in do 12. leta sem živela v njem. Oče je bil domačin, mama iz Srebrenice. Vikende sem preživljala v Srebrenici, pri tetah in stricih. Z bratranci in sestričnami smo uživali v brezskrbnem otroštvu. Vse do začetka vojne. Vsak med nami, ki je dovolj star, da se spomni takratnih dogodkov, jih zaznamuje na svoj način. Mladim, ki teh grozodejstev ne pomnijo, pa moramo dati zgled, kako se postaviti v trenutkih spomina na človeško tragedijo. V takšnih trenutkih od vodstva države Slovenije, ki jo imenujem domovina, pričakujem, da se obnaša odgovorno in vzorno. Če že človeško ne čutiš, da bi se poklonil žrtvam genocida, potem je pričakovano vsaj državniško obnašanje. Tisto, kar tako pogosto imenujemo politična korektnost. Kako je možno, da v trenutkih, ko se ves svet spominja žrtev genocida, ne premoreš toliko spoštovanja, da se pokloniš žrtvam brez politiziranja in izpostavljanja svojih ideoloških pogledov?
Iz dneva v dan smo priča dogodkom in izjavam, zaradi katerih kopni ugled Slovenije. Vedno sem s ponosom poudarjala, da prihajam iz Slovenije. Slovenije, ki mi je omogočila, da sem se razvila, odrasla in napredovala v vseh pogledih. Slovenije, ki mi je ponudila zatočišče, ko je to bilo najbolj potrebno. Slovenija je postala moja druga domovina. Tista domovina, ki mi je ponudila vse in mi pomeni vse. Žal pa je zdaj moja Slovenija vedno bolj "poškodovana". V zadnjem obdobju smo priča dogodkom, ki nas postavljajo v drugačen kontekst. Človek dobi občutek, da se sistematično uničuje ugled naše domovine. Z vsemi družbenimi mediji, ki jih imajo na voljo, in z vsem, kar trenutno ustvarjajo okrog financiranja medijev, pripravljajo primerno okolje za sistematično širjenje neresnic in lastnih ideoloških pogledov. Še kako se da resnico prikrojiti in jo kot takšno vpreči v službo ideologije.

Potem pa vojna

Pisalo se je leto 1992. Nakazoval se je začetek vojne v BiH. Prejeli smo klic prijateljev srbske narodnosti, da se pripravlja nekaj hudega in naj se umaknemo na varno. Kmalu je oče poskrbel, da sva z mamo zapustili Zvornik. Skrivali sva se pri prijateljih v Vojvodini. Oče do zadnjega trenutka ni verjel, da se bosta zrušila bratstvo in enotnost, v katero je vse življenje slepo verjel. Zato je ostal v mestu. Z mamo sva bili pri družini, ki je načelno podpirala takratni Miloševićev režim. Neki večer smo skupaj gledali osrednji dnevnik srbske televizije. Pokažejo posnetke Zvornika in kako trupla nalagajo na tovornjake. Mama prepozna svojega najboljšega prijatelja, ki je bil Bošnjak. Tako izvemo, da so ga ubili. Na posnetku se vidi, kako pred hišo, v kateri je živel, mrtvo telo poberejo in ga naložijo v vozilo. V tistih dneh so Arkanove in Šešljeve paravojaške enote v Zvorniku izvedle množične poboje civilistov. Usmrtili so vse tiste, ki so se znašli na seznamih za odstranitev. Oče se je po sreči rešil, ker se je še pravočasno odpravil proti Tuzli. Spremna beseda videoprispevka, predvajanega na srbski televiziji, je govorila, da so to trupla Srbov, ki so jih Bošnjaki pobili. Nekako v stilu: Glejte, kaj Bošnjaki počnejo Srbom v Zvorniku.

Reuters

Ohraniti neodvisnost medijev

Še zdaj se spomnim tega trenutka. Te mučne, turobne tišine, ki je zavladala v dnevni sobi. Na nacionalki pravijo, da so to pobiti Srbi, moja mama trdi nekaj drugega. Komu verjeti? Naši prijatelji so imeli z nami neposreden stik z realnostjo, velika večina drugih družin pa ne. Medijska propaganda se je še vrsto let nadaljevala v podobnem stilu. Posledice tega lahko vidimo še danes. Marsikdo v Srbiji še danes verjame v teorije zarote in ne priznava, da so se sistematični poboji zgodili, in negira genocid v Srebrenici. Pomembno je, da se zavedamo, kaj pomenijo mediji. V naši ne tako daljni preteklosti imamo jasen primer, kaj se da storiti, če medije kontroliraš in so v službi ene ideologije.
Zdaj z distance vemo vse: kaj, zakaj, kako se je dogajalo. Upam, da smo zdaj oboroženi z znanjem in izkušnjami, da vemo, kako močno se lahko vse sprevrže. Zato je nujno treba ohraniti neodvisnost medijev, še posebno javnega medijskega servisa, ki mora biti v službi resnice in ne ene ideologije. Voditelji moje Slovenije bi morali s svojimi dejanji in besedami predstavljati pozitiven zgled za vse mlade. Neodvisno od njihove politične opcije in ideologije, ki ji sledijo, pričakujem, da ne prispevajo k revizionizmu zgodovinskih dogodkov v Srebrenici in drugih mestih v BiH.
Žal tudi tukaj, kjer je jasno, kaj se je zgodilo, s svojimi izjavami vnašajo razdor. Vedno bolj pogosto se dogaja, da se sramujem besed in dejanj tistih, ki vodijo Slovenijo. Upam, da smo dovolj razgledani in samosvoji, da se bomo lahko uprli trenutnim težnjam. Upam, da bomo imeli dovolj moči, da se postavimo za vse prihodnje generacije in ponovno omogočimo naši domovini razvoj in moderno usmeritev. Upam v dobro vseh nas, ki živimo in delamo z željo, da prispevamo svoj delček k razvoju sodobne, napredne države.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.