V zadnjih par letih je zaradi alarmantnega stanja v državi pozornost javnosti prisiljena biti tako abnormalno posvečena notranji politiki, da je vsaka kolumna, ki ne govori kar se da neposredno o aktualnemu dogajanju na Gregorčičevi ali o njegovih neposrednih posledicah, tako rekoč a priori obsojena na to, da bo vzbudila eksponentno manj zanimanja – če bo sploh (pre)brana (do konca). Ni več mogoče razmišljati in pisati o ničemer drugem, na nič drugega se ni več mogoče argumentirano odzivati, vso pozornost požre aktualno notranje-politično dogajanje. Ta vsiljena obsesija dela družbo enako bolno kot virus – kar vidim kot skrajno resen problem.
Kultura, recimo, razen v primeru bolj ali manj cenenih škandalov (ravnokar je za eno pasjo bombico znova poskrbel kar aktualni "kulturni" minister in letvico arogance do medijev s svojo pripombo v mimobegu, češ da izjave za RTV ne more dati, saj da je bolan, spustil še malo nižje od najnižje možne), sploh ne more več biti predmet javne debate. To žalostno dejstvo smo imeli priložnost v zadnjem letu doživeti ničkolikokrat, denimo v obliki faux pasa, ko nacionalka na dan, ko je Aleksander Gadžijev osvojil 2. mesto na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ne v Dnevniku ne v Odmevih ne v Kulturi o tem ni poročala. O športnih dosežkih primerljivo nižjega ranga poroča na začetku Dnevnika. In potem še v športnih poročilih neposredno po njem. In nato še v Športu po Odmevih. (Kultura svojih parih minut po Dnevniku ob 19.h niti nima. Sploh.) Ali nedavno, ko je Ministrstvo za kulturo na programskem razpisu odtegnilo sredstva nekaterim vrhunskim producentom na področju uprizoritvenih umetnosti, denimo Maski, Gleju ali Emanatu, nakar se je podobno zgodilo na glasbenem razpisu. O tem smo bili obveščeni. In nič, nobene debate o širših posledicah za družbo, nobenega problematiziranja, nobene jebene okrogle mize. Nobene usklajene akcije javnih zavodov in nevladnikov. Nobenih protestov. Nobenega bojkota. Nobene ustavitve dela. Par člankov, par zgroženih odzivov na družbenih omrežjih – in smo že pozabili. Ali ob dejstvu, da v že dodobra razplamtelem predvolilnem boju ni prostora za teme, povezane s kulturo. Niti za besedico o njej, niti za eno vprašanje s tega področja, za eno repliko na dejstvo, denimo, da še vedno nimamo nekaterih temeljnih zakonskih aktov s področja kulture, da se aktualno ministrstvo po eni strani hvali z dvigom tozadevne proračunske postavke, na drugi pa ustavlja obnovo Drame in prepušča nevladni sektor razpadanju pri živem telesu.
Si predstavljate, kako izgleda balon, potem ko iz njega izpustite zrak ... ta zmečkani, neugledni, neuporabni kos plastike? No, to bi bil lahko pa naš novi grb.
Ta nevzdržna situacija, v kateri minister pravilno detektira vsaj stanje, namreč stanje bolnosti, se kljub absolutni alarmantnosti ne uspe preslikati v javni diskurz. Prostora za kulturo ni več. Populistično, neargumentirano bevskanje o "lenih kulturnjakarjih", ki žro "naš" denar in nič ne delajo, ne le ni bilo izgnano, čeprav smo ga neštetokrat zavrnili z argumenti, izračuni o multiplikatorjih kulture in kreativnih industrij ter primeri dobre prakse, trdno se je udomačilo v miselnih horizontih aktualne oblasti, s čimer je sovraštvo do kulture med plebsom dobilo nov zagon. Po eni strani je to posledica katastrofalne politike aktualnega vodstva Ministrstva za kulturo, po drugi pa izrinjanja umetnosti iz naših življenj. Ali, denimo, iz najbolj gledanih terminov nacionalne televizije. In takoj ko to izjavimo, se pojavi očitek, da je čas za razpravo o tej temi morda – tudi v luči akutnih težav aktualnega vodstva te ustanove z najbolj osnovnimi pojmi novinarstva, denimo definicijo kakih često rabljenih terminov – neposrečeno izbran, saj tam zdaj potekajo vse sorte drugih vojn prestolov; toda ravno o tem govorimo: o stanju, ko bi s kulturo morali vljudno počakati pred vrati, da se vse ostalo reši. Kot da je neko nepomembno mašilo, odvečnost, ki prostor v medijih jemlje zgolj še pro forma, samo še zato, ker si nihče ne upa usekati po mizi in nameniti teh ubornih časopisnih strani, ki so ji še ostale, in teh nepredstavljivo nizkih budžetov, s katerimi operirajo kulturne urednice, oglasom.
Ja, nič, ne. S stanjem stvari se je treba soočiti. Dovolj je ciničnih namigov, dovolj računanja na zrajtljivost teh, ki so plačani, da delajo v dobrobit kulture, dovolj računanja na nas. Morda je zdaj, manj kot sto dni pred državnozborskimi volitvami, nastopil pravi trenutek, da kot skupnost torej zapopademo, da kulture očitno ne potrebujemo, da se je večinsko prebivalstvo na Slovenskem dokončno pustilo zreducirati izključno na lastni želodec in da je kapitalizem, njegova specialna slovenska izvedba, zmagal, s kulturo pa smo zaključili. In sicer v najbrž vsaj prvih treh pomenih besede, izraz se namreč, povzeto po SSKJ, uporablja na vsaj 6 različnih načinov: 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja, v pomenu duhovne kulture zlasti na področju miselnega ustvarjanja, v pomenu materialne zlasti na področju tehničnega ustvarjanja, 2. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja ter dosežki te dejavnosti, 3. lastnost človeka glede na obvladovanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju, 4. v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti, 5. rastlina, ki se goji ali prideluje za prehrano ter (industrijsko) predelavo, 6. umetno razmnoženi mikrobi, celice ter njihovo gojenje.
Fiskultura, industrijska konoplja in sevi v petrijevkah nam bodo ostali, ker vsaj na videz niso posebej revolucionarni, knjižnice, branje mulariji pred spanjem, založbe, slovenske knjige, poezijo in vse prevode ter kar celotni omenjeni SSKJ, koncerte, muziko v avtu, glasbene šole, jazz, bende, plehbande in pevske zbore, gledališče v vseh oblikah, sodobni ples, balet, lutke, dramske krožke za vašo mladež, slikarske kolonije za seniorje, ki v penziji spoznavajo svoje talente, fotografijo, festivale, ki so bogatili naš vsakdan, kot so ga slike, kipi, inštalacije, kot ga je vrhunska arhitektura, denimo Plečnik, katerega leto se je ob 150-letnici njegovega rojstva ravnokar začelo, vse filme, romantično temo v kino dvoranah, vse to in še mnogo tega na isto vižo pa si lahko narišemo. No, bi si lahko, če tudi to ne bi bilo umetnost. Da družbo s tem, ko smo se odpovedali prisotnosti kulture v javnem diskurzu in v vsakdanjem življenju skupnosti, zavestno vračamo v stanje paramecijev, da s tem kot ta zadnji pračloveki pljuvamo po razsvetljenstvu in tradiciji, ki nam jo je dalo, da na sebi prosto izvajamo lobotomijo – in to brez narkoze, vse to boli, a boli manj od zavesti, da očitno niti ne razumemo, kaj počnemo. Posledice odtegnitve mikrofona in žarometov kulturi morda niso vidne takoj (pa že s to tezo se ne strinjam – so), a njihova senca bo dolga in skrajno mučna. Vsakdanje življenje skupnosti v Sloveniji je in bo bistveno osiromašeno, posledice pa so in bodo vidne tudi na drugih področjih, denimo v izobraževanju, znanosti in turizmu. Že zdaj namreč živimo v družbi, v kateri se ljudje z lastnim neznanjem in nerazgledanostjo hvalijo in na tak način argumentirajo abotne nekonsistentnosti lastne objestnosti. Ker lahko, a ne. Ker je to zdaj družba, ki bi si to lahko kot slogan izvezla na svojo zastavo: "Ker lahko." Si predstavljate, kako izgleda balon, potem ko iz njega izpustite zrak ... ta zmečkani, neugledni, neuporabni kos plastike? No, to bi bil lahko pa naš novi grb.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
