Kolumne in osmrtnice

Se pravi, da moram napisati tri kolumne, da zaslužim za eno osmrtnico. Sklepanje o tej diskrepanci nas vodi na znana pota; smrt je draga, avtorsko delo ni cenjeno. A tudi če pričujoči časopis razdelite na pole in jih kot keramiko položite nekomu v kopalnico, boste sicer zaslužili mnogo več kot s pisanjem kolumn, še vedno pa manj, kot velja osmrtnica. Sklepamo: smrt je še vedno najdražji del življenja.
Ta kolosalni uvod je potreben, da se vprašamo temeljno vprašanje. Sam sem se ga vprašal pred nekaj tedni. Temeljno vprašanje se seveda glasi: "Kam gre moj denar?"
V računalniku sem si odprl nov dokument. Naslovil sem ga "dohodki-odhodki.docx".
Vzorno sem popisal dohodke. Dve skromni alineji. In potem odhodke. Enajst mogočnih alinej. Nato sem poskusil odhodke zmanjšati, in ko sem telefonaril različnim izdajateljem položnic, da ne potrebujem tega in tega paketa, mi je uspelo zaradi neverjetnih ugodnosti in združevanja paketov stroške povečati. Tako sem obupal in se posvetil žepnini, ki si jo vsakih nekaj dni iz bankomata naložim v denarnico. Nenavadno je to, da bankovci izginjajo iz denarnice kot kafra. V najboljšem primeru se spremenijo v drobiž. Potem sem naredil poizkus na samem sebi. Izpustil sem tedensko pašo pri bankomatu in čudežno bankovci niso izginjali iz denarnice. Ker jih v njej ni bilo.
Ampak kar me je najbolj začudilo: kljub temu da sem hodil naokoli s prazno denarnico, sem preživel. Nisem umrl. Ker se mi je zdelo, da sem na sledi nečesa velikega, sem tudi ob naslednjem srečanju bankomat ignoriral. Stroj je sicer zapeljivo mežikal, in če mislite da je osvetljena odprtina zlodeja tam zaradi varnosti, se motite … Hipnotično mežika Belcebub, da nas privabi in nas spremeni v zombije. Ob tem pa postavlja butasta vprašanja: "Kaj hočete storiti?" "I, kaj hočem storiti, dvigniti hočem, čemu sem pa tu …"
Vsemu temu sem se tako že drugič izognil, in ko sem šel mimo naprave, je ta preteče zarožljala.