Kreativni center Poligon je v koprodukciji s Centrom za kreativnost prejšnji teden objavil prvi del prelomne in na evropski ravni prve tovrstne raziskave o slovenskih kulturno-kreativnih delavkah in delavcih v času covida-19. Prvi, "pomladanski" del raziskave, v katerem je med 6. aprilom in 3. majem sodelovalo 1521 anketirancev in anketirank, se je osredotočil na njihovo delo v času karantene in na njihove napovedi pričakovanih socialnih in ekonomskih posledic. Poligon bo jeseni nadaljeval raziskovanje z zbiranjem aktualnih podatkov o delu in socialnem položaju delavcev in delavk v sektorju ter na podlagi njih naredil primerjavo s trenutnimi rezultati; od organizacije European Creative Hubs Network pa je medtem dobil naročilo za identično raziskavo tudi na evropski ravni, ki poteka v 35 državah. Pri raziskavi je sodelovala petčlanska ekipa: psihologinja in magistrica sociologije Eva Matjaž, analitsko-teoretska sociologinja Polona Černič, kulturologinja Teja Kosi, oblikovalka in ilustratorka Maruša Račič in ekonomist Luka Piškorič, sicer z Matjaževo tudi soustanovitelj in eden od vodij Poligona.
Sektor ne sloni na javnih sredstvih
Rezultati, predvsem o socialnem stanju, so alarmantni, hkrati pa razkrivajo, da je kulturno-kreativni sektor, kot pravi Eva Matjaž, "največja in zelo poceni tovarna z visoko dodano vrednostjo", ki bi jo država morala veliko bolj strateško, domišljeno in intenzivno reševati. Mit, ki ga nekateri politiki – s predsednikom vlade na čelu – in številni njim pripadni "troli" na spletu vztrajno širijo, da namreč kulturno-kreativni sektor živi na plečih davkoplačevalcev, je raziskava gladko ovrgla. Dohodki delavk in delavcev v sektorju so v povprečju namreč le v dobrih desetih odstotkih odvisni od občinskih, državnih in evropskih razpisov, več kot 62 odstotkov pa jih ustvarijo na trgu.
Besede sodelujočih v raziskavi
•Veliko dogodkov bo odpovedanih ali prestavljenih. Namesto da se producente in kreativce sili v jesensko inflacijo dogodkov, bi lahko sredstva namenili razvoju teh organizacij in kreativcev.
•Delavci na svobodi bodo še ranljivejši in s tem bolj izpostavljeni revščini in manipulaciji.
•Lastniki nepremičnin bi morali v krizi nujno prevzeti svoj del bremena, tako kot vsi drugi, ne morejo zahtevati plačevanja nespremenjene najemnine, medtem ko so se drugim čez noč zmanjšali prihodki.
•Delo z otrokoma za šolo in skrb za njiju nasploh je izčrpavajoče, poleg tega skušam še opraviti čim več delovnih obveznosti za službo. Sem na robu izgorelosti in depresije.
•Med delom, ki mi še ostaja, se počutim nervozno in tesnobno, bojim se za prihodnost in kaj bo, ko mi zmanjka prihrankov.
•V tej državi politika neprestano prelaga svoje obveznosti na pleča državljanov, nevladnikov, humanitarnih društev ... Potrebujemo razgledane politike, ki berejo literaturo, gledajo filme, hodijo v gledališče in poslušajo glasbo.
•Ne zmanjševanje sredstev in razveljavitev razpisov, temveč ravno obratno, obstoj vseh razpisov in njihovo povečanje v kvantitativnem in kvalitativnem smislu. Da ne bo šlo le za preživetje, temveč za ponovni zagon.
•Kriza bo globlja kot 2008, saj se je na vseh segmentih poslovanje ustavilo.
•Opogumila sem se in odšla na Rdeči križ po pakete.
•Izpad dela prihaja z zamikom. Samozaposleni pri filmu imamo projekte, ki potekajo tudi po dve, tri leta. Torej kar projektov odpada sedaj že v začetku in tudi to, kar bo odpadlo zaradi posledične krize, se bo kot izpad dela pokazalo šele leta 2021, 2022.
Šok in stres
"Ljudje se sploh nismo zavedali, kako velik šok in stres smo doživeli s popolnim zaprtjem vsega. Spraševali smo se, kaj se bo zgodilo s to korono, kako se bo epidemija razvijala naprej in ali se tudi nam lahko zgodi Bergamo s krstami ter vojaškimi vozili. To je bila tako močna podoba, da se je marsikomu vtisnila v spomin. Po drugi strani je še na državni ravni skoraj vsak dan padla kakšna politična bomba. Občutki, ki smo jih ob tem doživljali, so podobni, kot če bi nam nekdo od bližnjih nenadoma umrl. Tako šokantna stvar te lahko spravi v popoln krč, pri čemer se tega velikokrat niti ne zavedaš. Tokrat se nam je to zgodilo kolektivno," je najprej splošno psihološko sliko družbe v pandemiji in posledični karanteni pojasnila Matjaževa. Z raziskavo so zato počakali do začetka aprila, ko je ta krč že nekoliko popuščal in smo počasi dojemali, kaj se nam dogaja. "Pogovarjala sem se z akademiki in povedali so mi, da za noben sektor v Evropi takšna raziskava ni bila tako hitro narejena. Po navadi so za to angažirane akademske institucije, te pa se pri tem obračajo počasneje. V Poligonu se nam je zgodil splet srečnih naključij, da smo se povezali neodvisni raziskovalci in da nas je uslišal Center za kreativnost. Sredstva, namenjena za delavnice, katerih tako ali tako nismo mogli izvajati, smo lahko vložili v raziskovalno delo, ki ga sektor v tem obdobju najbolj potrebuje."
Sektor se ni pobral še niti po prejšnji krizi
Za 35.000 delavcev in delavk v kulturno-kreativnem sektorju, ki sestavljajo okrog sedem odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, je kriza še posebno grozeča, saj se večina, kot pravi Matjaževa, še ni pobrala niti po gospodarski krizi pred dobrim desetletjem. Sektor se je po njej še dodatno prekariziral – v nerednih delovnih razmerjih zdaj dela že več kot 85 odstotkov ljudi – honorarji in plače, ki so se takrat znižali, pa se večinoma niso dvignili na prejšnjo raven. O tem zgovorno priča podatek, da je morala že pred karanteno kar tretjina anketirancev in anketirank mesec preživeti s 500 do 1000 evri neto mesečnega dohodka, njihovi prihranki pa so temu primerno majhni in zadoščajo v povprečju le za slabega pol leta preživetja. Ob tem je vredno omeniti, da je skoraj dve tretjini delavcev in delavk iz sektorja stacioniranih v Ljubljani, ki je v mnogočem, predvsem pa najemninah, najdražje mesto v Sloveniji; več kot tretjina anketirancev in anketirank je pri tem najemnikov poslovnih prostorov, a le 18,4 odstotka se jih je lahko dogovorilo za znižanje najemnine. Priporoča, da bi država najbolj ranljivim subvencionirala najemnine, jim jih ukinila ali vsaj postavila zgornjo mejo, saj bodo sicer ostali doma, kjer jih po rezultatih raziskave kar 73,4 odstotka dela manj ali veliko manj učinkovito.
Raziskovalci: “Ukrepati je treba še pred poletjem”
“Rezultati kažejo, da so ustvarjalci že pred krizo živeli skromno, večina iz rok v usta. Dvomesečna zamrznitev kulturnega dogajanja, ki pa se kljub koncu epidemije (in z njim ukinitev pomoči) še ne sme vzpostaviti na običajno raven delovanja, zato pomeni izjemno grožnjo. Marsikdo se je že znašel, številni pa se še bodo to poletje znašli v hudi socialni stiski. Preventivno delovanje je cenejše kot kurativa. Zato je izjemno pomembno, da se poskuša narediti vse, da se delovna mesta v kulturno-kreativnem sektorju obdržijo, namesto da bodo številni ustvarjalci zaradi prepočasnega ukrepanja nato za znatno več denarja rehabilitirani kot brezposelni. Namesto zmanjšanja državnih in lokalnih sredstev bi se morale spodbude povečati, sploh v luči dejstva, da že danes predstavljajo izjemno majhen delež virov financiranja. Že obstoječe razpisne projekte bi bilo nujno prilagoditi glede na nove razmere. Podatki kažejo, da je črpanje sredstev EU po samooceni delavcev le dveodstotno, kar pomeni, da je treba vzpostaviti podporne službe, ki bodo tu zato, da bodo ustvarjalcem pomagale premagovati sedaj več kot očitno nepremostljive birokratske ovire. Kratkoročno so torej potrebne državne in lokalne spodbude ter naročila javnih zavodov zunanjim izvajalcem, dolgoročno pa znatno večji pritok EU sredstev. Ukrepati je treba še pred poletjem.”
Brez primernih ukrepov kmalu 10.000 brezposelnih?
Veliko področij je zelo ranljivih tudi zaradi časovne specifike: "Karantena se je zgodila ravno v najbolj plodnih mesecih, ko žanjemo, kar smo sejali skozi leto. Januarja, februarja je po navadi mrtvilo, zdaj nas čaka poletje, ki za mnoge prav tako pomeni omejeno količino dela. Če se zgodi drugi val epidemije v jesenskih mesecih, ki za večino v sektorju pomenijo drugi vrhunec leta, bo vsa sezona splavala po vodi. V tem primeru si lahko obetamo še več socialnih stisk in brezposelnosti."
Karantena se je zgodila ravno v najbolj plodnih mesecih, ko žanjemo, kar smo sejali skozi leto
Nujna solidarnost in povezovanje znotraj sektorja
Tudi v samem sektorju sogovornica še vidi rezerve, predvsem pri solidarnosti javnih zavodov s prekarci in v bolj premišljenem in tesnejšem povezovanju vseh. "Fragmentacija zagovorniških institucij je problem. Boj za delavske pravice bi moral preseči statusne in sektorske razlike. Ta raziskava je pokazala, da smo vsi na podobno slabem, zato je skupno sindikalno organiziranje nujno. Rešitev bi lahko bila hibridna institucija, ki bi hkrati opravljala zagovorniško vlogo, zagotavljala boljša produkcijska sredstva in zagotavljala administrativno podporo." Slednja bi koristila predvsem prekarcem, ki so zdaj z vso birokracijo prepuščeni samim sebi in morajo hkrati opravljati deset ali več vlog: šefa samemu sebi, tajnice, računovodje, izpolnjevalca dokumentacije za razpise, poročevalca, šoferja ...; šele potem pride ustvarjalno delo, pri čemer veliko prekarcev prav tako opravlja več poklicev hkrati, saj so velikokrat za vsakomesečno preživetje prisiljeni sprejeti skoraj vsakršno delo. "Ob tem so nekateri zaradi pomanjkanja prihrankov oddaljeni en pokvarjen računalnik od brezposelnosti. Zaposleni tega velikokrat ne razumejo, saj imajo službeni računalnik, telefon in velikokrat tudi avtomobil, da ne omenjam bolniške, dopusta in regresa. Tukaj sta nujna večje razumevanje in solidarnost. V prvi vrsti javnih zavodov na področju kulture, ki morajo opravljati svoje poslanstvo zagotavljanja produkcijskih pogojev za kulturno-kreativni sektor v celoti," je sklenila Matjaževa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
