Nekateri problemi obveznega cepljenja proti covidu-19

Tudi z usmerjanjem k cepljenju samim po sebi nimam niti približno nobenih težav. Moj cilj je pokazati, da specifična metoda, po kateri se to izvaja, presega prijeme prepričevanja in vplivanja na javno mnenje, prehaja v prisilo ter odpira ustavnopravna vprašanja.

Ali imamo v Sloveniji že uveden sistem obveznega cepljenja proti covidu-19? V nobenem zakonu ali odloku sicer trenutno ne piše, da je cepljenje obvezno v smislu take brezpogojne formulacije, podkrepljene z grožnjo denarne ali zaporne kazni ali celo z grožnjo, da vas krepki fantje v belem primejo in vam na silo zarinejo iglo s cepivom pod kožo.

Kot ustavni pravnik pa stojim na stališču, da že imamo sistem tako vseobsežne, močne in vsiljive posredne prisile k cepljenju proti covidu-19, da mu je že treba reči de facto obvezno cepljenje. Mreža prepovedi in zapovedi iz odlokov je težko pregledna in hitro spreminjajoča se - bralec naj upošteva, da sem upošteval stanje po odloku, ki je začel veljati v torek, 6. septembra. Če pride vmes še do kakšne manjše spremembe, to ne bo spremenilo bistva mojega članka.

Statusa P in T se otežujeta

PCT je pogoj za dostop do zelo velikega števila storitev in dejavnosti (kot stranka, uporabnik oziroma potrošnik) in tudi pogoj za zaposlitev, sodelovanje ali podjetniško ukvarjanje s temi dejavnostmi. Negativni testi PCR so načeloma "dobri" za 72 ur, negativni testi HAG pa za 48 ur, vendar obstaja olajšan režim tedenskega HAG-samotestiranja za tiste, ki so zaposleni ali se podjetniško udejstvujejo v številnih dejavnostih, pa tudi za starejše učence, dijake, študente in mlade športnike. Neizčrpno lahko navedemo, da brez PCT ni dovoljeno:

• vstopati v državo brez karantene,

• zbirati se na organiziranih javnih prireditvah in javnih shodih v zaprtih prostorih ali nad 100 udeležencev na odprtih površinah,

• delati ali se podjetniško udejstvovati v resnično širokem naboru gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, vključno z zdravstvom, vsemi stopnjami šolstva, socialnim varstvom, kulturo, prodajo blaga in storitev, strokovnimi usposabljanji, poklicnim in rekreativnim športom v zaprtih prostorih, taksi prevozi, dejavnostmi javnega sektorja, policijskim in inšpekcijskim delom, in kot kaže, vključno s celotno industrijo in gradbeništvom ("delovišča in skupna delovišča"),

• biti kot uporabnik ali drugače udeležen pri dostopu do storitev oziroma izvajanju cele vrste dejavnosti, ki se v velikem delu pokrivajo s tistimi iz prejšnje točke, zlasti glede najpomembnejših dejavnosti (zdravstvo, šolstvo, sociala, trženje blaga in storitev, šport …), pa tudi denimo glede obiskovanja pacientov in uporabe zaprtih žičniških naprav. Glede dostopa do storitev in dejavnosti je za zdaj še nekaj izjem (otroci do dvanajstega leta, starši, ki majhnega otroka pripeljejo v vrtec ali šolo, trgovine, lekarne, bencinski servisi, pošte, banke, servisi za motorna vozila …).

Razpravljam o pogoju PCT. Tu moramo biti natančni. Iz sistema odlokov, pa tudi iz tega, kako se sistem razlaga v praksi, je dobro vidno, da država močno preferira pogoj C (cepljenje) in poskuša na različne načine doseči, da bi se čim več ljudi cepilo in se ne bi zanašali na periodična testiranja oziroma na to, da so covid-19 preboleli. To dela na več načinov. Skupno jim je, da se statusa P in T otežujeta, krajšata, relativizirata, dražita in povezujeta z neprijetnostmi.

Časovno neomejen C

Najbolj očitno je daljše priznavanje trajanja statusa C, ki je za zdaj časovno neomejen (enkrat, ko osebi odloki priznajo s cepljenjem pridobljeno imunost, ta ni časovno zamejena). Pri statusu P (prebolevnost) je drugače. Zadnji odlok ga priznava za 240 dni od pozitivnega testa. Naša pravna ureditev torej močneje zaupa s cepljenjem pridobljeni kot pa z okužbo pridobljeni imunosti pred covidom-19. Kot kaže zadnja velika izraelska študija (glej revijo Science, 26. 8. 2021), za kaj takega ni medicinskih razlogov; naravna imunska zaščita, ki se razvije po okužbi s SARS-CoV-2, je občutno močnejša kot pa zaščita z dvema odmerkoma Pfizerjevega cepiva. Zanimivo je tudi, kako država otežuje pridobivanje statusa P - serološki test prisotnosti protiteles na covid-19 v praksi ne šteje za dokazilo o prebolevnosti. Prav tako po zadnjem odloku za dokazilo o prebolevnosti ne šteje več potrdilo zdravnika, ki je pač verjel vašemu opisu simptomov covida-19; morate imeti prav pozitivni test PCR.

Posredno prisiljevanje k cepljenju je dobro vidno tudi v razmerju do statusa T (testiran). V prvi vrsti je že (sicer nujna) časovna omejenost vsakega posamičnega testa nekaj, kar ljudi psihološko sili k trajnejši rešitvi. Dalje, država dela testiranje bolj neprijetno (posebej kot ponavljajočo se opcijo) s tem, da ne priznava manj invazivnega testa HAG z vzorčenjem sline, čeprav ga je razvil ugledni Kemijski inštitut. Dalje, tisti, ki imajo na voljo opcijo HAG-samotestiranja, morajo upoštevati, da s takim negativnim testom ne bodo dobili digitalnega covid potrdila EU - in si z njim za namen potovanj v tujino ne bodo mogli pomagati.

Posredna prisila in stroga sankcija

Posredna prisila je še najbolj razvidna iz ureditve financiranja PCR- in HAG-testov, ki so (razen v primeru zdravniške napotitve zaradi suma na covid-19) zdaj praviloma samoplačniški, čeprav so pri HAG-testih cene administrativno omejene. To bo posebej močno zadelo potrošnike in druge uporabnike različnih storitev in dejavnosti (država sicer plačuje samotestiranja učencem, dijakom, študentom). Kjer je PCT-pogoj za delo v neki dejavnosti, je za tedenska HAG-​samotestiranja izrecno določeno, da ta plačuje delodajalec. To pa ustvarja pogoje za silovit pritisk delodajalca na delavce, naj se vendar cepijo. Vsaj v zasebnem sektorju. Če pa pogoj PCT zadene samostojnega podjetnika, nanj deluje ekonomska prisila - bo plačeval teste v nedogled ali se bo vendar cepil?

Zadevo je treba analizirati z več zornih kotov. V prvi vrsti si moramo iskreno priznati, da imamo v Sloveniji že sistem obveznega cepljenja, čeprav še ni tako poimenovan. Pričakovati je, da se bo uveljavljanje pogoja PCT še širilo, dokler ne bo brez njega mogoče vstopati zgolj v živilske trgovine. Že zdaj pa je s PCT pogojeno sodelovanje posameznika na veliko resnično ključnih področjih človeškega življenja, predvsem tistih, ki nas opredeljujejo kot družbeno bitje, ki stopa v stik z drugimi. Človek, ki PCT ne bo imel, bo v prihodnosti očitno lahko živel le še kot enodimenzionalno samotarsko bitje (ki najbrž ne bo imelo službe in se ne bo moglo izobraževati). Če je PCT tako rekoč že pogoj za normalno življenje in če obstaja - kakor sem opisal - znotraj PCT očitno usmerjanje države v pogoj C (z različnimi stroški, neprijetnostmi in težavami, povezanimi s statusoma P in T), trdim, da smo pravno že v režimu tako imenovanega obveznega cepljenja. Pri tem je "sankcioniranje" za neizpolnjevanje PCT (de facto C) neke vrste družbena izobčenost, kar je razmeroma stroga sankcija, gotovo strožja od običajnih denarnih kazni.

Ustavnopravni vidiki

Je s tem kaj ustavnopravno narobe? Vprašanje lahko razcepimo na dve vprašanji:

• je sploh načelno ustavnopravno dopustno uvesti obvezno cepljenje proti covidu-19 za vse odrasle prebivalce? (a)

• če na načelni ravni sprejemamo tako obvezno cepljenje proti covidu-19 kot dopustno, ali je način, na katerega je naša država to izvedla, kakorkoli izvedbeno ustavno problematičen? (b)

V tem članku se bom bolj ali manj izognil težjemu vprašanju pod (a). Po eni strani režimi obveznih cepljenj zaradi varstva javnega zdravja na splošno niso nedopustni. Čeprav posegajo v pravico do telesne celovitosti. To nam kaže že letošnja sodba ESČP v zadevi Vavřička proti Češki republiki. Ali je covid-19 z vsemi svojimi značilnostmi taka grožnja, da je tako široko obvezno cepljenje ustavno upravičeno, je lahko stvar razprave in različnih pogledov. Covid-19 je nevarna bolezen. Po drugi strani nekateri ugledni strokovnjaki (kot znani hrvaški profesor biokemije in molekularne biologije dr. Gordan Lauc) izpostavljajo predvsem perečo potrebo po cepljenju občutljivih skupin, kot so starejši in imunsko okrnjeni, ki so s tem dokaj varovani pred težjim potekom bolezni (ki je le zanje bolj verjeten). Temu bi dodal kvečjemu še tiste, ki delajo s takimi skupinami.

Glede (b) specifičnega pravnega pristopa slovenske države v zvezi z de facto obveznim cepljenjem zoper covid-19 pa sem trdno prepričan, da se porajajo nekatere težke ustavnopravne dileme. V tem članku se velja omejiti na nekatera najbolj osnovna vprašanja in se pri tem spomniti odločbe ustavnega sodišča št. U-I-127/01, kjer je šlo za presojo obveznega cepljenja proti otroškim boleznim, črpati pa je treba tudi iz primera Vavřička.

Kaj je sporno?

V prvi vrsti je sporno to, da zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) cepljenja proti covidu-19 formalno še ne šteje za obvezno cepljenje, čeprav to dejansko že je. To pomeni, da za covid-19 trenutno ne veljajo določena jamstva in varovalke, ki jih ZNB določa za obvezna cepljenja, glede na ustavnosodno presojo pa ta jamstva in varovalke za obvezno cepljenje zahteva ustava.

V mislih imam ustavno zahtevo po ureditvi posebnih pravic oseb v zvezi z obveznim cepljenjem oziroma postopkov, v katerih bi te lahko varovale svoje pravice. V ZNB je za obvezna cepljenja urejen poseben postopek, v katerem ministrstvo za zdravje na podlagi mnenja komisije za cepljenje odloči o predlogu za opustitev cepljenja, ki ga lahko poda tudi vsak posameznik. Zoper odločbo obstaja sodno varstvo. Poseben pravni postopek ugotavljanja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja (praviloma medicinskih kontraindikacij), v katerem ima oseba, ki se noče cepiti, položaj stranke in sodno varstvo, ni stvar politične diskrecije - je ustavna zahteva. Glede cepljenja zoper covid-19 še ni na voljo. Položaj oseb, ki se zaradi medicinskih razlogov ne smejo cepiti proti covid-19, je zelo skopo in nezadostno urejen s pravilom, da jim testiranja plačuje država, če medicinske razloge izkažejo z zdravniškim potrdilom. Odlok ne ureja nabora medicinskih okoliščin, ki dajo osebi ta privilegij, ni posebnega pravnega postopka ugotavljanja kontraindikacij, ni sodnega varstva, in je vse prepuščeno arbitrarnemu odločanju posameznega zdravnika.

ZNB ureja tudi objektivno odškodninsko odgovornost države za škodo zaradi obveznega cepljenja za primere, ko škoda ni posledica strokovne nepravilnosti pri opravljanju cepljenja ali neustrezne kakovosti cepiva. Tudi to ni politična kaprica. Je ustavna zahteva, saj načelo solidarnosti zahteva, da država, ki odredi obvezno cepljenje v korist vseh, prizadetemu posamezniku ne glede na krivdo države povrne škodo, ki mu je nastala zaradi obveznega cepljenja. Glede covida-19 take odškodninske odgovornosti države še ni.

Če bo Slovenija vztrajala pri sedanjem režimu de facto obveznega cepljenja proti covidu-19, ga morebiti še zaostrila ali celo to cepljenje formalno uredila kot obvezno - v vseh teh primerih je ustavno nujno raztegniti na to cepljenje zgoraj opisane varovalke iz ZNB.