Če je izvršilna oblast kljub izjemno slabemu spopadanju z epidemijo covida-19 aktualne okoliščine izkoristila za uveljavljanje samovolje in represije, ki v nekaterih primerih (denimo pri preganjanju protestnikov) mejita že na izživljanje, in če se zdi zakonodajna oblast vse bolj le še privesek izvršilne in njen glasovalni stroj, je oziroma bi morala biti vloga sodstva v tem času ključna. Tu so seveda tudi druge institucije, kot so varuh človekovih pravic, računsko sodišče, urad informacijske pooblaščenke …, toda sodstvo kot celota je največji sistem, ki skrbi oziroma bi moral skrbeti za to, da izvršilna oblast ne poblazni, temveč se obdrži vsaj v mejah zakonitega in ustavnega, če že etika in morala nimata svojih regulatorjev. Sodstvo je sistem, ki je vsaj v teoriji na voljo vsakomur, ki meni, da se mu godi krivica, ima pa eno pomembno, že pregovorno in skoraj neizogibno lastnost: hitrost oziroma počasnost. Kljub temu so redna sodišča in ustavno sodišče v času epidemije že sprejela nekaj pomembnih odločitev. Na razjasnitev številnih dilem pa še vedno čakamo. In vmes živimo, kakor se v danih razmerah pač znajdemo.
Vsi pa vendarle niso pripravljeni zgolj čakati. Pred približno mesecem je začela delovati Pravna mreža za varstvo demokracije, ki je združila več nevladnih organizacij (Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, Amnesty International Slovenija, Danes je nov dan in Zavod za kulturo raznolikosti Open), priključilo pa se ji je že okoli 20 odvetnikov, odvetniški pisarn in drugih pravnih strokovnjakov. Kot pravi Katarina Bervar Sternad iz Pravno-informacijskega centra, se je do zdaj na mrežo obrnilo že več kot 200 občanov. Največ, približno tretjina, je protestnikov, ki so že dlje časa pod drobnogledom policije in oblastne garniture. Policija tudi v času bolj sproščenih ukrepov še vedno intenzivno popisuje in kaznuje protestnike, četudi gre le za pisanje s kredo, sprehod z dežnikom ali hupanje. Aktualna oblast se je odločila z represijo zatreti kakršnokoli obliko protestiranja, iz popisovanja protestnikov na kraju samem pa se je policijska praksa po novem preusmerila še v iskanje protestnikov na družbenih omrežjih in nato obiskovanje teh protestnikov na domu. Kar marsikdo dojema kot zastraševanje, in ne le kot skrb za javni red in mir.
Protestniki, državni sovražniki številka 1
Ti protestniki se na Pravno mrežo obračajo po pomoč predvsem pri prekrškovnih postopkih oziroma pritožbah na izrečene kazni. Odvetniki, ki so vključeni v mrežo, jim nudijo brezplačno pravno pomoč, plačilo sodnih stroškov in plačilo polne kazni namesto "polovičke" v primeru neuspeha pa morajo prevzeti nase. Ker prek Pravne mreže poteka tudi sistem donacij, v mreži sicer upajo, da bodo lahko v prihodnosti pokrili tudi te stroške.
Ena izmed odvetnic, ki protestnikom pomaga v prekrškovnih postopkih, je Sanja Sega iz Odvetniške družbe Čeferin. Po njenem mnenju je serijsko kaznovanje protestnikov oziroma po novem že kogarkoli, ki se v času protesta zadržuje v okolici parlamenta, sporno z več vidikov. Že pri ugotavljanju dejanskega stanja se namreč izkaže, da je shod definiran kot zbiranje z namenom izražanja stališč, policisti pa popisujejo in kasneje oglobijo tudi ljudi brez transparentov ali naključne "sumljive" mimoidoče, ki se držijo vseh preostalih omejitev in priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pomanjkljiv je tudi postopek policistov, ki obravnavanim na kraju samem ne dajo možnosti izjave. Ob tem se zdi odvetnici Sanji Sega zanimivo, da policisti, ki bi lahko oziroma bi celo morali izreči globo že na kraju samem, ljudi le popišejo, položnico pa jim nato pošljejo po pošti. Pavšalno se sklicujejo na to, da položnice ni bilo mogoče napisati že na kraju samem, česar pa ne obrazložijo. Ob tem Segova problematizira tudi pooblastila, ki jih je aktualna oblast z enim izmed protikoronskih paketov prenesla na policiste. Spomladi so policisti domnevne kršitelje lahko le popisovali, prekrškovni postopek pa je nato vodil zdravstveni inšpektorat. Kasneje so policisti dobili pooblastila tudi za izrekanje glob, čeprav krovni Zakon o nalezljivih boleznih tega ne predvideva.
Prepoved shodov je prav tako sporna že z ustavnopravnega vidika, saj gre pri shodih – v nasprotju z drugimi zbiranji – tudi za pravico do svobode izražanja. Za nameček je takšen ukrep tudi diskriminatoren. Ne le danes, ko so omejitve zbiranja že nekoliko razrahljane, že dlje časa je denimo dovoljena rekreacija na prostem na razdalji dveh metrov, shodi pa so kljub temu in v celoti prepovedani.
Čakajoč na ustavno sodišče
Poleg protestnikov se na Pravno mrežo obračajo tudi drugi občani. Številne zanimajo njihove pravice v zvezi s testiranji na covid-19, predvsem v zvezi s testiranjem na delovnem mestu, ki se mu je težje izogniti. Kot pravi Katarina Bervar Sternad, v mreži obravnavajo vsak primer posebej in uporabnikom razložijo, kakšne pravne možnosti imajo za uveljavljanje svojih pravic. Pavšalnim napotkom se izogibajo, saj na sodišču seveda ni garancije za uspeh. Pritožbe oziroma zahteve za sodno varstvo so šele v fazi obravnav na prvih stopnjah sodišč, zato se sodna praksa niti še ni izoblikovala, pojasnjuje Katarina Bervar Sternad.
Prekrškovni postopki oziroma njihovo izpodbijanje so sicer le en del pravnega boja zoper tiste omejitve in ukrepe, ki so nesmiselni, nesorazmerni, nezakoniti, protiustavni … Če se delo prekrškovnih oddelkov sodišč pri zadevah v zvezi s covidom-19 bolj ko ne šele zares začenja, pa je ustavno sodišče že od lanske pomladi zasuto s pobudami za oceno ustavnosti najrazličnejših predpisov, ki urejajo omejitve in ukrepe v zvezi z epidemijo. Pred dnevi so nam na ustavnem sodišču postregli s seznamom pobud za oceno ustavnosti, na katerem jih je mogoče našteti kar 144. Veliko večino, kar 105 pobud, je ustavno sodišče tudi že rešilo, najpogosteje z zavrženjem brez vsebinske obravnave. Kljub temu je ustavno sodišče že sprejelo nekaj pomembnih odločitev. S tesno večino je za ustavnoskladen ukrep ocenilo prepoved prehajanja med občinami, pri čemer je vladi podalo tudi pomembno navodilo, da mora razloge za tako intenzivne posege v pravico do gibanja tedensko preverjati in utemeljevati. V drugi, izjemno odmevni sodbi je ustavno sodišče državi naložilo, da mora poskrbeti za "živo" šolanje otrok s posebnimi potrebami, ob tem pa tudi prisolilo zaušnico vladi, ki podaljševanj odlokov z omejitvami ni objavljala v Uradnem listu. Ustavno sodišče je v konkretnem primeru celo presodilo, da neobjavljeni odloki, s katerimi so podaljševali šolanje od doma, sploh niso veljali.
Še vedno pa pravniki in tudi širša javnost nestrpno pričakujejo nadaljnje odločitve ustavnega sodišča. Med drugim še ni razčiščeno, ali je sploh ustrezno, da vlada tudi z odloki, in ne le z zakoni, posega v ustavno zajamčene pravice državljanov. Odprto je vprašanje policijske ure, ki se vleče že štiri mesece, ustavno sporna je že omenjena prepoved shodov, ki jo aktualna oblast s pridom izkorišča za demontažo države, na preizkusu so tudi posamezne določbe zakona o nalezljivih boleznih … Zaradi številnih nerešenih vprašanj obstaja bojazen, da bo epidemija minila, še preden bomo sploh dobili dokončne odgovore na vprašanja o vseh posegih v pravice in svoboščine.
Neveljavnih je bilo še kup prepovedi in omejitev
Covid-19 ne zaposluje samo ustavnih sodnikov. Upravno sodišče je sprejelo pomembno odločitev, s katero je konec poletja zaradi pomanjkljive oziroma praktično nikakršne obrazložitve odločbe o karanteni le-to razveljavilo in dalo jasno opozorilo, da morajo odločbe vsebovati odločilna dejstva in se opredeliti do argumentov strank v postopku. Odločbe o karanteni, kakršne so poleti prejemali številni Slovenci ob vrnitvi z dopusta, so bile namreč le sklicevanje na zakonodajo in vladne odloke, vsebinsko pa so bile povsem prazne in posledično tudi pravno sporne.
Sodstvo kot celota je največji sistem, ki skrbi oziroma bi moral skrbeti za to, da izvršilna oblast ne poblazni
To pa še zdaleč ni bil edini tovrsten primer. Upravno sodišče je do zdaj prejelo najmanj 181 tožb, povezanih z ukrepi in omejitvami v zvezi z epidemijo covida-19. Številka je v resnici še nekoliko višja, saj so nam pojasnili, da so nekatere podatke začeli zbirati še jeseni. Upravno sodišče je tako prejelo 77 tožb proti zavodu za zaposlovanje, ki so se nanašale na subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Petnajst tožb je bilo vloženih zaradi karantenskih postopkov, 13 zaradi varstva ustavnih pravic (tožbe proti državi ali vladi), še 76 tožb pa se je nanašalo na razne subvencije, povračila izplačil plač, izpad dohodka in podobno.
Posebno pozornost si bo na različnih sodiščih zaslužil tudi spodrsljaj vlade, ko nekaterih sprememb in podaljšanj sklepov in odlokov ni objavljala v Uradnem listu in so bili zato neveljavni. Ko je ustavno sodišče za neveljavne razglasilo odloke za zaprtje šol oziroma njihova podaljšanja, so se odprla vprašanja, katera druga podaljšanja odlokov prav tako niso bila veljavna, ker niso bila objavljena v Uradnem listu. Vlada je javnost z odloki enkrat seznanjala prek omrežja Twitter, drugič prek tiskovnih konferenc, tako da je bila zmeda popolna.
Kot v enem izmed štirih objavljenih pravnih mnenj ugotavljajo pri Pravni mreži, je vlada nepravilno podaljševala ali spreminjala tudi odloke in sklepe o omejitvah gibanja ali zbiranja ljudi, prepovedih ponujanja in prodajanja blaga in storitev, ukrepih na mejnih prehodih, obvezni namestitvi razpršilnikov za razkuževanje rok, prepovedih kulturnih in kinematografskih storitev, omejitvah pri športu, prepovedih in omejitvah prevoza potnikov ter še nekaj drugih omejitvah.
Vlada (oziroma posamezna ministrstva) je odloke sicer še enkrat in tokrat ustrezno objavila, kljub temu pa so bili posamezniki zaradi neveljavnih omejitev v vmesnem obdobju celo kaznovani. Koliko je takšnih primerov, ostaja neznanka, po nekaterih informacijah pa naj bi tudi na policiji po odločitvi ustavnega sodišča ustavili pošiljanje kazni za prekrške, ki se nanašajo na odloke, ki jih ustavno sodišče sicer ni razglasilo za neveljavne (ker jih niti ni obravnavalo), je pa vsebinsko povsem logično, da so bili povsem enako neveljavni kot podaljšani odloki za šolanje na daljavo.
Pravna mreža je glede tistih kazni, ki so bile izrečene na podlagi neveljavnih predpisov, pred mesecem pozvala vrhovno državno tožilstvo, naj vloži vse napore v vložitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne odločbe o prekrških, možnost odprav ali sprememb pravnomočnih odločb pa imajo tudi prekrškovni organi sami. Po naših neuradnih informacijah naj bi na nekaterih policijskih postajah to tudi naredili, posamezna ministrstva pa so se na pobudo pravosodnega ministrstva lotila ocenjevanja, kateri sklepi in odloki na področju njihovega resorja so bili dlje časa neveljavni.
Prekršek mora biti ustrezno predpisan
Ljudem, ki so v postopkih ali so bili celo že kaznovani na podlagi neveljavnih predpisov, ni treba čakati na milost ali nemilost vlade in posameznih prekrškovnih organov. Zakon o prekrških jim omogoča pobudo o ustavitvi postopka, prekršek pa lahko z zahtevo za sodno varstvo izpodbijajo tudi po prejeti globi (v roku, ki dopušča pritožbo). Tudi v primeru že pravnomočnih glob, ki so bile izrečene na podlagi neveljavnih predpisov, lahko prizadeti na tožilstvo vložijo pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti, ali pa pri prekrškovnem organu podajo pobudo za odpravo ali spremembo odločbe. Upravičeni so tudi do povračila škode.
Prav vračilo škode in odškodninska odgovornost države utegneta biti v prihodnosti še eno odprto sodno polje, ki se bo razčiščevalo na civilnih oddelkih sodišč. Možnost tožbe so denimo pred kratkim napovedali gostinci, ki so štiri mesece hrano lahko le dostavljali oziroma jo predajali na vratih gostilne, zdaj pa so jim pojasnili, da bi lahko – tako kot Počivalškovi gostitelji v Taverni – nudili prostore zaprtim družbam ali pa za podjetja organizirali malice.
Vendar gostinci niso edini, ki so bili – kaže, da neupravičeno – prizadeti. Kot je pred dnevi poročal novinar Dnevnika Uroš Škerl Kramberger, pravniki vse pogosteje opozarjajo, da zakon o nalezljivih boleznih, ki je izhodišče za omejevanja in prepovedi, v resnici niti ne omogoča prepovedi opravljanja storitev. Zakon namreč navaja zgolj možnost, da država "omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov", storitev pa ne omenja. Ustavni sodniki trenutno obravnavajo pet zadev, povezanih z vladnimi prepovedmi opravljanja storitev v času epidemije, odvetnik Andrej Pohar iz Odvetniške družbe Čeferin pa je novinarskemu kolegu pojasnil, da zastopajo več strank, ki pred sodišči izpodbijajo veljavnost kazni, ki so jih prejeli na podlagi vladnih odlokov. "Moje mnenje je, da če je kdo v času prepovedi opravljanja storitev le-te v okviru svoje dejavnosti vseeno opravljal in je zaradi tega prejel plačilni nalog oziroma je bil kaznovan, takšna kazen nima podlage," je povedal odvetnik, ki vidi tudi pravne možnosti za to, da bi izvajalci storitev zaradi pomanjkljive oziroma manjkajoče pravne podlage za prepoved storitev terjali odškodnino.
Tako odvetnik kot Pravna mreža pa opozarjata na še eno veliko zakonsko pomanjkljivosti, ki se tiče najširšega kroga ljudi in ki prav tako čaka na sodno presojo. Gre za obvezno nošenje mask. Čeprav so maske nepogrešljiv pripomoček pri spopadanju s covidom-19 in so najbolj učinkovite pri množični uporabi, je zakonska podlaga za sankcioniranje tistih, ki jih ne nosijo, milo rečeno pomanjkljiva.
Kršitelji so prejeli globe, kot pravno podlago za kaznovanje pa je policija navajala določbo o nalezljivih boleznih, ki oblastem omogoča, da določijo pogoje potovanj v druge države v času epidemije ter omejijo ali prepovejo gibanje, zbiranje in promet. Prav na te zakonsko predvidene omejitve, ki pa na nobenem mestu ne govorijo o maskah ali drugih zaščitnih sredstvih, so se policisti v drugem valu vse do sredine decembra opirali pri izrekanju sankcij tudi za nenošenje mask na odprtih javnih površinah. Toda ker je vlada obveznost nošenja mask določila le z odlokom, "prekrškovni organi, ki predpisujejo globe za takšno ravnanje, kršijo temeljno načelo kaznovalnega prava, načelo zakonitosti, določeno v 28. členu Ustave RS, ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno", ocenjuje pravno mnenje Pravne mreže. Po domače: kar ni predpisano kot prekršek in kar nima predpisane sankcije, ne more biti prekršek. Povsem logično tudi za tiste, ki nis(m)o ustavni pravniki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
