Darka Zvonar Predan
Roman Črni obroč, ki ga tržaška založba Mladika pošilja med bralce kot prvi roman o požigu Narodnega doma, bi težko padel v bolj pravi čas od tega, v katerem je izšel. Trinajstega julija letos bo namreč minilo sto let od fašističnega požiga stavbe, ki je bila ponosni simbol slovenstva sredi Trsta, in ob tej priložnosti naj bi italijanska država končno vrnila Narodni dom slovenski skupnosti. Slavnostni govornik ob slovesnem podpisu sporazuma med obema državama oziroma njunima predsednikoma, italijanskim in slovenskim, naj bi bil nihče drug kot skoraj 107-letni tržaški pisatelj Boris Pahor, živa priča strašnega požiga izpred sto let. Pahor je ognjene zublje, ki jih je kot sedemletni deček videl na svoje oči, popisal v novelistični Grmadi v pristanu, njegov mlajši pisateljski kolega in rojak Marij Čuk pa se je zdaj lotil romaneskne obdelave.
Za Čuka, ki smo ga bralci dolgo poznali predvsem kot pesnika, dramatika in gledališkega kritika, sploh velja, da mu zadnja leta, še zlasti po novinarski upokojitvi, romaneskna žilica živahneje utripa. Tako je z romanoma o zamejski stvarnosti Molk koloradskih hroščev (2016) in Prah (2018) zaokrožil svojo zamejsko trilogijo, začeto že leta 1998 z romanom Pena majskega vala, zdaj pa je pisateljsko zaoral globlje v zgodovino, v čas po prvi svetovni vojni, ko je Trst iz avstro-ogrskega postal italijansko mesto in se začel spreminjati v zatohlo, z zametki fašizma onečaščeno mesto, v katerem se slovenska skupnost ni mogla počutiti varno. Dogajanje novega romana, ki bi mu lahko rekli tudi zgodovinski, je strnil v nekaj vročih julijskih dni leta 1920, in to okrog usodnega dogodka, barbarskega, zločinskega požiga Narodnega doma, ki je naznanil ero preganjanja slovenskega naroda in vzpon fašizma. Da bi bralcu prepričljivo prikazal duh tistega časa in ga preselil vanj, je avtor pomešal zgodovinska dejstva z literarno fikcijo v napeto pripoved, skorajda kriminalko, pri čemer se vsako poglavje konča z bolj lirično obarvanim odstavkom, v katerem privre na dan Čukova pesniška duša.
V romanu se prepletajo usode resničnih zgodovinskih osebnosti in izmišljenih literarnih junakov. Med prvimi najdemo tako ugledne slovenske narodnjake, ki so se upirali nasilnemu raznarodovanju, kot od sovraštva zaslepljene fašistične veljake, med drugimi pa izstopa dunajski par, ne ravno srečno poročeni dunajski zavarovalniški zastopnik Otto von Helmut in njegova mlada ljubica Flora Schwarzkopf. V obmorski Trst sta prišla po poslovnih in ljubezenskih opravkih, politika ju seveda ne zanima, a se nehote znajdeta sredi zgodovinske tragedije. No, kot predstavnika dunajske meščanske družbe, hlepeče po površnih užitkih, torej kot prispodoba molčeče, ignorantske, nezainteresirane večine, se v romanu gotovo nista znašla naključno. In ker za ignoranco, povezano tudi z nepoznavanjem zgodovine, nikakor ni imun niti današnji čas, lahko založniku, ki želi Črnemu obroču čim več bralcev, zlasti mladih, le prikimamo.
