Vojislav Bercko
Žvižgači so zagotovo ljudje, ki so že zdaj, pa smo šele prav na začetku, zaznamovali 21. stoletje. Znani in anonimni in najmanj tisti, ki so se razkrili, si zaslužijo pohvalo (no, po mnenju mnogih držav pa zapor). Vsaj dva izstopata: Edward Snowden, zdaj v prostovoljnem izgnanstvu v Rusiji, in pionir žvižgaštva, danes 48-letni Avstralec Julian Assange, ki v britanskem zaporu čaka na (ne)izročitev ZDA. Če ne bi bilo njega in njegovega WikiLeaksa, ljudje morda ne bi nikdar izvedeli, kako Združene države Amerike gledajo na ta svet. Tako na zaveznike kot sovražnike. Zato knjiga Julian Assange - neavtorizirana avtobiografija, ki sicer ni edina knjiga o njem, ki je izšla v prevodu (že leta 2011 smo dobili delo Guardianovih novinarjev Marcela Rosenbacha in Holgerja Starka Državni sovražnik WikiLeaks), obljublja veliko. In deloma to tudi da. Zakaj deloma? Ko se sprehajaš skozi knjigo, se konča pri najznamenitejšem razkritju, aferi Cablegate, ko je WikiLeaks s pomočjo nekdanjega vojaka Bradleyja Manninga koncem leta 2010 in v začetku 2011 objavil na desettisoče ameriških diplomatskih depeš. Potem se lahko počohljaš za ušesom in vprašaš, kam je izginilo naslednjih devet ali deset let, kje so vse peripetije z njegovim prostovoljnim begom in sedemletnim eksilom v ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu in drugo. Odgovor najdeš v bežnem spominu na brskanje po Amazonu, še bolj pa v drobnem tisku glede prvega izida knjige; pri založbi Canongate Books je namreč ugledala luč sveta že leta 2011. Torej smo potrebovali skoraj desetletje, da smo jo dobili v slovenskem prevodu! Druga malenkost, ki še pred začetkom branja zbode v oči, je naslov - kako za vraga je lahko avtobiografija neavtorizirana? K sreči je pojasnilo že v uvodu; Assange je malo pred božičem leta 2010 z založbo podpisal pogodbo, da bo napisal knjigo. Potem se je dolge ure pogovarjal s piscem, ki ga je sam izbral (po angleško bi mu rekli ghostwriter), si nato premislil in hotel razveljaviti pogodbo. “Vsi memoarji so prostitucija,” je dejal založnikom. Ker pa je predujem že porabil za odvetnike, so pri Canongate Books knjigo pač izdali. Brez njegove odobritve.
Knjiga nedvomno je zanimiva, razjasnjuje Assangeevo namero, da se dotakne nedotakljivih, v tem primeru ZDA, in niza dogodke na poti do afere vseh afer Cablegate. Seveda pa, še zlasti glede na Assangeevo samovšečnost, trpi za podobno hibo kot skoraj vse avtobiografije - ne priznava lastnih slabosti in napak, ampak vidi samo svetle točke. Zato je najpogosteje bolje, da življenjepise s potrebne zgodovinske in osebnostne distance pišejo drugi.
