"Politika je v osnovi konfliktna zadeva, torej ne moreš vsakomur pritrditi, da ima prav."
Pravnik, gospodarstvenik in diplomat Mirko Žlender se je rodil 21. oktobra 1924 pri Mali Nedelji v današnji občini Ljutomer. V osemčlanski družini so živeli v sila skromnih razmerah, vendar v dobrem družinskem vzdušju. Socialna slika domačega in širšega okolja tistega časa je najbrž oblikovala njegov pogled na svet, kateremu je sledil vse življenje. Družina Žlender je pri Mali Nedelji ostala do leta 1928 in se nato preselila k Tomažu, kjer je Mirko obiskoval osnovno šolo. Na Ptuju se je kasneje vpisal na realno gimnazijo in leta 1940 na učiteljišče v Mariboru.
Po nacistični okupaciji leta 1941 ni mogel nadaljevati šolanja, zaposlil se je na železnici. Zaradi protinacistične propagande in pomoči ilegalcem ga je Gestapo leta 1942 zaprl, leto pozneje pa je bil v Berlinu zaradi "veleizdaje" obsojen na deset let ječe. Do konca vojne je zamenjal kar enajst nemških zaporov, v katerih je spoznal trpljenje, ki so mu bili izpostavljeni zaporniki, zlasti socialdemokratski politični nasprotniki Hitlerja. Kot je povedal, so bila ta tri zaporniška leta zanj življenjska šola, ki je v veliki meri oblikovala kasnejše politično prepričanje. Ta težka življenjska preizkušnja je gotovo tudi vplivala, da se je leta 1946 vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani (študijski kolega je bil med drugimi tudi dr. France Bučar) in se po službi na tožilstvu leta 1952 odločil za poklic odvetnika. Tako odločitev je utemeljil z možnostjo pomoči malim ljudem pri sporih z državo. Celo desetletje je uspešno vztrajal v tem poklicu.
Mirko Žlender se je začel politično udejstvovati takoj po vojni, že leta 1945 je bil sprejet v SKOJ.
"Primer Mlinska ulica"
Z odvetništvom in sočasnim javnim delovanjem je bil v okolju prepoznan kot odprt, srčen in delaven človek, ki se zlepa ne ustavi pred težavami, tudi zato je bil leta 1952 izvoljen v takratni predstavniški organ mariborske občine. Ta odločitev ga je sčasoma oddaljila od odvetniške kariere in še bolj vpela v politično delovanje. Slednje je vedno razumel kot nekaj, kar nikakor ne sme delovati mimo prava ali celo nad njim. Prav zaradi take osebnostne in poklicne drže je včasih prihajal navzkriž s povojno mestno oblastjo. V enem od pogovorov za Radio Maribor je povedal, da je ves čas po vojni spremljal dihanje odločilnih ljudi v mestni politiki in doživljal tudi malo evolucijo, ki je prišla v mesto po političnih sprostitvah na državni in republiški ravni, kar se je po njegovem prvič resneje zaznalo v času predsedovanja Milana Apiha, leta 1954 ali 1955.
Zgodilo se je namreč, da je Apih predsednika Tita ob obisku peljal v še vedno sila porušeno Mlinsko ulico, bil zaradi tega kasneje deležen ostre kritike Franca Leskoška – Luke, čez nekaj dni odstranjen s položaja v Mariboru in poslan v Ljubljano. Prav "primer Mlinska ulica" naj bi bil povod, da se je nekaj entuziastov v Mestnem ljudskem odboru zavzelo za resolucijo s sklepom, da bi morala med vojno porušenemu Mariboru z denarjem za prepotrebno obnovo intervenirati federacija, kar se je dotlej že zgodilo v nekaterih drugih jugoslovanskih mestih, vendar tak način za tiste, ki so v Mariboru raje poslušali ponavljajoče se ljubljanske obljube, ni bilo sprejemljivo.
V republiški vladi
Žlender je zagovarjal stališče, "da je treba Slovenijo organizirati racionalno, torej z regionalnimi centri, ki bi lahko marsikdaj prevzeli funkcijo republike. Od leta 1965 je bila Slovenija zelo centralizirana in podvržena vsem mogočim poskusom, ki niso imeli nobene potrditve v življenju, so pa si jih izmislili tedaj odločujoči republiški politiki." Najbrž tudi zaradi takega razmišljanja ni zgodaj posegel po višjih političnih položajih v mestu, kjer je deloval predvsem v tedanjih oblastnih organih. Leta 1962 je bil izvoljen za predsednika Skupščine občine Maribor - Center. Zaradi svoje strokovne sposobnosti in učinkovitosti pri reševanju takratnih družbenih in razvojnih vprašanj je tri leta pozneje (1965) postal (takrat najmlajši) član republiškega izvršnega sveta slovenske vlade, ki jo je tedaj vodil Janko Smole - odgovoren za upravo, finance in pravosodje.
V Ljubljani je vzdržal le dve leti. Vse preveč ga je namreč vleklo nazaj v njegov Maribor. Po vrnitvi je bil 5. maja 1967 izvoljen za predsednika Skupščine občine Maribor in na tem položaju je ostal do leta 1972, ko je zaradi očitane liberalistične usmeritve odstopil in odšel v gospodarstvo. Kot direktor Tovarne avtomobilov je to takrat največje mariborsko podjetje uspešno vodil šest let in se izkazal tudi v gospodarstvu.
Uresničiti željo Mariborčanov
Leta 1960 je postal član odbora za ustanovitev Višje pravne šole v Mariboru in se hkrati zavzemal za razvoj visokošolskih zavodov in njihovo preraščanje v drugo slovensko univerzo. Ne le to, skupščina občine Maribor Center je na njegov predlog sprejela sklep o določitvi zgradbe hranilnice na Slomškovem trgu za sedež visokega šolstva v mestu.
Ko je bil maja 1967 izvoljen za predsednika Skupščine občine Maribor (podpredsednika sta ob njem bila Stojan Požar in Tone Dobrajc) je povedal: "Brez dvoma bo morala nova občinska skupščina najti svoje mesto v skupnem prizadevanju, da se uresničijo cilji gospodarske, zlasti pa družbene reforme. S pojmom družbena reforma menim, da bo treba prilagoditi celotno družbeno režijo gospodarskim sposobnostim občine in da bo treba privatno družbeno vrhnjo gradnjo spraviti v odvisnost od poslovnega uspeha celotnega mesta. Gospodarski uspeh mora biti barometer celotne družbene vrhnje gradnje. Sodim, da je treba v Mariboru posebno poudariti potrebo po enotnem razvoju mesta, da bi tako odpravili razne lokalizme in historicizme. Občinska skupščina mora imeti posebej pred očmi enotnost mesta. Gre za funkcionalno integracijo, ki mora biti prisotna pri vseh odločitvah, če želimo zares uresničiti željo Mariborčanov, da bi mesto postalo kulturni in poslovni center severovzhodne Slovenije."
Že na prvem zasedanju mestne skupščine so po formalnostih sprejeli sklep, ki je poudaril usmeritev k mednarodnim povezavam Maribora. Potrdili so stalne in prijateljske odnose z mestom Greenwich, ki ga je posebna delegacija z Žlendrom na čelu obiskala med 18. in 24. majem 1967.
Elektrogospodarske selitve
Zapis o delovanju Mirka Žlendra kot predsednika Skupščine občine Maribor bi zahteval posebno študijo virov in bi zanesljivo odkril pomembne korake napredka, ki so šli vzporedno s klimo liberalizacije, saj je bilo to obdobje republiške vladavine Staneta Kavčiča, ki je s sodelavci snoval in tudi uresničeval sodobnejšo razvojno vizijo Slovenije. Ob tem je vendarle treba izpostaviti dogodek ob obisku predsednik Izvršnega sveta SRS Staneta Kavčiča v Mariboru 9. in 10. oktobra 1967. Gost se je srečal z vodstvom občinske skupščine, razvojnim oddelkom in vodstvom Mariborske tekstilne tovarne, vodstvom gradbenega podjetja Tehnogradnje, obiskal pa je tudi gradbišče hidroelektrarne srednja Drava 1 v Zlatoličju.
Zelo pomemben je bil tudi sestanek v tedaj novih prostorih Dravskih elektrarn, ki je potekal v večernih urah 10. oktobra. Govorili so o položaju in o bodočem razvoju slovenskega elektrogospodarstva ter ugotovili, da bo treba čim prej urediti položaj te panoge, in to na ekonomski podlagi, ki mora upoštevati vse dejavnike bodočega razvoja gospodarstva v naši republiki. Stane Kavčič je na tem pogovoru predlagal, da bi v Sloveniji ustanovili enotno elektrogospodarsko podjetje s sedežem v Mariboru. Tako je v času mandata Mirka Žlendra prišlo do tega, da je Maribor dobil sedež slovenskega elektrogospodarstva. Tedaj se je začela zgodba, ki je v Mariboru trajala 34 let – vse do centralizacijske poteze Janeza Kopača - ministra za okolje, prostor in energijo v vladi dr. Janeza Drnovška, ki se je leta 2001, v času prenosa sedeža energetike iz Maribora v Ljubljano, začudeno spraševal, "zakaj neki toliko hrupa za tri do pet delovnih mest".
Ki jih odtlej ni več v Mariboru, centralizmu blagonaklonjena klima pa jih je na novi lokaciji v dveh desetletjih kot po čudežu izdatno pomnožila … Mirko Žlender je leta 2004 o tem povedal, da je Elektrogospodarstvo Slovenije v Mariboru "super funkcioniralo", in dodal, "morda pa so zanj premalo storili mestni politiki in naši predstavniki v parlamentu ..."
Interesi Slovenije v Beogradu
Mirko Žlender je bil od 1978 do 1983 član slovenske delegacije v zboru republik tedanje jugoslovanske skupščine. Z znanjem in izkušnjami si je v Beogradu prizadeval za interese Slovenije v tedanji skupni državi. Ko so ga kot sposobnega pravnega strokovnjaka in gospodarstvenika povabili v diplomacijo, je leta 1983 prekinil svoj mandat v Beogradu in postal ministrski svetnik na veleposlaništvu v Bonnu. V Nemčiji je ostal vse do leta 1988, takrat se je vrnil v domovino in upokojil.
Njegova aktivnost pa s formalno upokojitvijo ni pojenjala. Za nasvete in strokovno pomoč so ga še naprej prosili številni posamezniki in ustanove. Leta 1994 je bil prvič izvoljen za člana mestnega sveta in leta 1998 ponovno. Leta 2004 - ob 80-letnici življenja - je prejel zlati grb Mestne občine Maribor.
Po izvolitvi v Mestni svet MOM je deloval v okviru statutarnopravne komisije, katere član je bil tri mandate, v enem mandatu, ko je bil tudi mestni svetnik, pa ji je predsedoval.
V svojem zadnjem obdobju se je pogosto oglašal tudi v Pismih bralcev časnika Večer, nazadnje 4. avgusta 2005, ko je opozoril na številne kadrovske rošade tedaj nove vlade in demagoško prepričevanje o tem, da so strokovni kriteriji nad političnimi. "Ne morem mirno mimo primera, da se politično motivirana oseba s svojo demagoško izpovedjo pred slovensko javnostjo prikazuje kot strokovnjak, kar ga je popeljalo na mesto direktorja HSE. Svojo političnost in skromnost pa demonstrira z izjavo o znižanju direktorske plače! Redki so namreč politiki, ki gredo v svojem razmišljanju in ravnanju mimo materialnih koristi, ki jih takšna politična imenovanja spremljajo." Kasneje se javno ni več oglašal.
Za Maistra
Umrl je oktobra 2005, žalna seja Mestnega sveta MOM je bila 10. oktobra 2005 ob 10. uri v mestni hiši Rotovž, svojci so ga pokopali v družinskem krogu.
Ker pa je letos Maistrovo leto, se mi zdi pomembno dodati še eno zanimivost. Manj znano je, da se je Mirko Žlender že leta 2004 javno zavzel za razglasitev leta generala Rudolfa Maistra in ob tem povedal manj znano podrobnost, namreč, da je predstavniški organ Mestne občine Maribor sklenil, da doprsni kip generala Maistra, ki je bil umaknjen tik pred prihodom nacističnih okupatorjev leta 1941 ponovno postavijo v občinsko zgradbo. Skupščina občine Maribor je na seji v letu 1971, na predlog odbornika Branka Senice, sicer novinarja Večera, sklenila, da doprsni kip generala vrnejo iz Pokrajinskega muzeja v občinsko avlo. Predsednik skupščine občine Maribor Mirko Žlender je 13. marca 1971 na odmevni slovesnosti v avli občinske zgradbe ta sklep uresničil. Maistrov kip se je nato selil še enkrat – na martinovo leta 1978 – pred osnovno šolo v Šentilj. Ampak tedaj je v Mariboru že šlo za "požlendrovo" obdobje, za nove čase, za druge ljudi in navade, ko kakšen formalni sklep za prestavitev kipa niti ni bil več potreben …
Zapis je nastal kot uvod v Spominjanja, katerih že 87. srečanje je bilo 27. novembra letos na pobudo mag. Francija Pivca posvečeno 100. obletnici rojstva Mirka Žlendra.
