Koliko jih je med nami, ki se po vseh strašnih dogodkih tega poletja, poplavah in požarih s smrtmi, kovidni krizi, novih žariščih konfliktov, novih beguncih – in upam, po vsaj nekaj dneh lepo preživetih počitnic -, še spomnijo ogorčenja ob julijskih posnetkih z menda ene od prašičjih farm v Sloveniji? Novice preplavljajo druga drugo, slišimo, zaznamo, kakšno naložimo v spomin, naslednji dan je treba čim hitreje, kakor vemo in znamo, živeti naprej. A nekaterih se trpljenje ljudi in živali dotakne globlje; tvegajo v humanitarnih misijah, bitkah za človekove pravice in tudi pravice živali ali sprejmejo osebne odločitve, da, če že ne morejo obrniti sveta, kjer zdaj tu zdaj tam pustošijo naravne sile in kjer močnejši pojedo šibkejše, ne bodo sodelovali v krutosti. Upor proti "univerzalni grozljivosti bivanja".
Koga zna presenetiti ocena, da naj bi v najbolj razvitih državah, kjer je hrane že dolgo v izobilju, že kakšna desetina ljudi ali morda še več izbrala vegetarijanski ali veganski način prehrane. Mnogi iz etičnih razlogov, številni iz zdravstvenih, nekateri iz ekoloških. V 60-milijonski Italiji s tisočletno tradicijo sredozemske prehrane naj bi bilo po ocenah vegetarijanskih društev osem milijonov vegetarijancev in veganov (po napovedih morda že polovica prebivalcev do srede stoletja), največ med mlado generacijo – ta je zrasla ob obilju raznolike hrane in se seveda ne spomni časov, ko je bila letna poraba mesa na prebivalca eden od kazalnikov razvitosti države in napredka. Odnos do hrane se spreminja, vegetarijanstvo postaja trend, skokovit porast števila vegetarijancev naj bi v zadnjem desetletju opažali v ZDA in Veliki Britaniji, glede na hitro rastočo ponudbo veganskih živil tudi v Avstraliji. V Sloveniji naj bi bilo po ocenah kakih pet odstotkov vseh prebivalcev vegetarijancev in veganov; če pomislim, koliko jih poznam v svojem krogu (zelo tolerantnih, saj nekateri živijo v družini ali partnerskem odnosu z vsejedi), morda v zadnjem času še celo več.
Izzive, ki jih je še pred nekaj leti prinašala odločitev za drugačen način prehranjevanja od ustaljenega z že pripravljenim mesom za hitro pripravo obrokov, je v knjigi z naslovom Dostojno kosilo izjemno zanimivo prikazala nemška avtorica Karen Duve. Po dva meseca je preizkušala ekološko, vegetarijansko, vegansko in še frutarijansko prehrano (pri tej se uživajo samo plodovi, zaradi katerih ni treba uničiti rastline) in se med drugim vprašala, zakaj je že prej poznavanje krutih razmer pri današnji množični vzreji živali, kljub stalnim samoočitkom ob nakupih, ni pripeljalo k drugačni hrani.
A ljudje se, ob vse večji množici informacij in komunikacij, spreminjamo, trendi v življenjskem slogu, zlasti če se zanje ogrejejo tudi znani posamezniki, prav tako – kako nenadoma so nekoč skorajda nepogrešljive sladke gazirane pijače zamenjale stekleničke in plastenke z vodo!
Vegetarijanski biftek namesto običajnega in še marsikaj drugega brez mesa, dobrega in s priokusom posebnega, se znajde tudi na marsikakšnem pikniku vsejedov, po drugi strani nekateri polagajo velike upe v beljakovine, vzgojene v laboratorijih. Prihaja povsem drugačna prihodnost? Na srečo drugačen način prehrane od zdaj prevladujočega – ki pomeni tudi veliko trpljenja živali na ogromnih farmah - ob današnjem obilju rastlinskih prehranskih izdelkov, bogastvu najrazličnejših začimb in vse bolj popularnem kulinaričnem mojstrovanju ne pomeni več asketizma s kruhom in vloženimi olivami.
