Olimpijski ogenj so utrnili, spomin na "igre upanja, solidarnosti in miru" (predsednik MOK Thomas Bach) začenja bledeti. Ja, mir je na srečo bil - če že vse protivirusne omejitve niso bile dovolj velika nesreča teh tv "iger brez meja" in brez žive spodbude na prizoriščih. Toliko bolj množični so bili sprejemi naših olimpijcev na ljubljanskem Kongresnem trgu in v domačih okoljih. Med navdušenim slavjem ob osvojenih kolajnah je bilo zaznati tudi nekaj izrazov upanja in spodbude, da bo že čez tri leta v Parizu še bolje. Odsotnost največjih profesionalcev bi bila sprejeta s skoraj popolnim razumevanjem, če bi se tudi košarkarji oglasili vsaj s kakšnim videoklicem.
Toda presojo uspehov, izpolnjenih pričakovanj in morebitnih spodrsljajev prepuščam kolegom v športnem uredništvu. V penzionu se mi pač utrinjajo spomini na moje olimpijske izkušnje. Tukaj bi moral nanizati nekaj smeškov in pomežikov, da ne bi kdo pomislil na mojo aktivno udeležbo. Kot košarkar sem bil medalji še najbližje, ko sem kot mladinec Branika podedoval majico s črno-belim grbom in številko 10, že zelo scefrano od pogostega pranja. A bila je dragocena, menda jo je včasih nosil Ivo Daneu. Žal je bila enaka postava edina podobnost med nama. Dlje kot do republiških mladinskih prvenstev nisem segel. Kot smučar sem dosegel vrhunec s četrtim mestom na državnem prvenstvu - vendar samo novinarjev. In še takrat je tretjeuvrščeni Tržičan protestiral, da jaz že ne morem biti takoj za njim.
Ja, mir je na srečo bil - če že vse protivirusne omejitve niso bile dovolj velika nesreča teh tv "iger brez meja" in brez žive spodbude na prizoriščih
Zato pa sem poročal tako s poletnih kot z zimskih olimpijskih iger, čeprav nisem nikoli delal v športnem uredništvu. Leta 1972, ko so bile igre v bližnjem Münchnu, so pri Večeru spraskali nekaj deviznih dnevnic in naju s fotoreporterjem Dragišo Modrinjakom poslali na Bavarsko, da bi ujela nekaj atmosfere iz zakulisja. Za tekmovalno dogajanje je bil normalno akreditiran izkušeni Bogo Skalicky, midva sva dobila le nekakšno obrobno prepustnico. Moj največji dosežek je bil, da sem Večer vpisal v olimpijsko zgodovino. Sredi mesta so namreč postavili velikansko kovinsko kroglo, ki naj bi jo po igrah razstavili v muzeju olimpizma. Kdor je prispeval 5 DM, se je lahko nanjo podpisal in si tako zagotovil trajen spomin. In jaz sem svojemu imenu dodal Večer+7D.
