… sem v "firtlu", kjer smo nekoč stanovali, pritisnila v bližnjem bloku na vse zvonce in hotela zbežati, pa sem kar na mestu tekla, zbežati nisem mogla, a tudi na oknih se ni pojavil nihče. Samo tišina, tišina, jaz bi pa še kar bežala. Čeprav ničesar podobnega ne verjamem, mi je nekoč znanka razložila dvoje mojih čudnih sanj, tako da sem ji lahko samo prikimala. Tudi s šlogarico imam podobno izkušnjo. Nekoč sem k njej na Pobrežje peljala prijateljico, ki ni imela avta, in rekla, počakam te zunaj in si eno prižgem. Pa me je premamil firbec, no, pa naj še meni, ki me sploh ne pozna, kaj pove. Pa mi je in presenetljivo veliko je zadela. Pa odtlej spet ne verjamem. Eni verjamejo horoskopom v revijah. Zdaj me naj razni astrologi in "astrologi" raztrgajo, ampak me v redakciji smo pisale horoskope same, za vsako znamenje si koga poznal in mu napisal kaj lepega. Ali grdega. Nekoč mi je 14 strani dolg horoskop, glede na uro in kraj rojstva in kaj vem kakšne konstelacije, napisal znanec naše tajnice. Seveda sem ga vzela s čisto rahlim posmehom, napovedal mi je težko prometno nesrečo. Če mi je usojena, ne morem nič, sem mu rekla, on me je pa posvaril, da jo lahko preprečim. Čez nekaj let se je res zgodilo, kar je pri vsem nenavadno, pa je, da sem se tisto jutro prvič pripela z varnostnim pasom, in glede na to, da me danes berete, sem jo dobro odnesla. Prijateljica mi je tedaj rekla, da mi ura pač še ni bila navita.
Sanjaš lahko tudi buden. Recimo, zelo banalno, da bi bil park urejen kot nekoč. Na te sanje me je napeljalo pismo bralca Nika Stareta v Večeru, kjer piše o zasaditvah na promenadi z zelo pomenljivim naslovom – Florina, vrni se. Avtor je magister znanosti, čeprav eden odločujočih na občinski seji mirno izjavi, da ta avtor ni strokovna javnost. Mag. Stare nas spomni, na kar smo že pozabili, da je bil ta naš park na Centralni televiziji v New Yorku leta 1976 proglašen za najlepši park v Evropi. Danes je svetlobna leta daleč od tega laskavega naziva. Avtor pisma je bil tudi soavtor v uglašeni skupini strokovnjakov (!), ki je leta 1987 dobila Plečnikovo nagrado za nadaljevanje promenade v območje Treh ribnikov. Tedaj je veljal za strokovno javnost. Arhitekt Ljubo Humek, avtor promenade, jim je projekt dovolil, tako rekoč dal zanj svoj blagoslov, dela na terenu je vodil kar takratni župan ali kakor se je že županska funkcija tedaj imenovala, Rafael Razpet, projekt so pa predali uporabnikom v treh mesecih. Bravo za nazaj.
Ujma je eno, pospravljanje za njo pa drugo, in ob letošnji bi Florina, pravi mag. Stare, zagotovo hitreje ukrepala, saj da je nekoč delavce zbujala celo ponoči, da so prišli odstranit vejevje ali po obilnem sneženju otrest sneg z dreves. Leta 2014 Florine ni bilo več, vzdrževalci pa so ob obilnem snegu in žledu ukrepali prepozno. Še dobro, da obstajajo pisma bralcev, ki kdaj na kaj spomnijo. (Mimogrede: Avtor kritičnih pisem s strokovno utemeljenimi mnenji, ki najde prostor samo še v Pismih bralcev, kolikor vem, zaman čaka na argumentiran odgovor občinskih služb. Če si ga ne zasluži on, si ga pa bralci.) Tokrat nas je tudi spomnil na nekoč občudovane Florinine zasaditve s sezonskim cvetjem. Se spomnite tistih razkošnih barv? Pa sem si šla zasaditve v nedeljo pogledat. Nisem ne floristka ne krajinska arhitektka, ampak jih imam bržkone kot občanka pravico pokritizirati. Oh my god, bi rekli mladi, kaj je to, kar je videti kot šavje? Sezonsko cvetje? Moram pa reči, da so jo hortenzije, čeprav po mnenju avtorja pisma ne sodijo na zelenice pred hišo, še dobro odnesle v primerjavi s tistimi na začetku Gosposke, kjer jih je kar za nekaj lepih šopkov že odrezanih in štrlijo le še gola stebla. Samopostrežna cvetličarna.
P. S. Začela sem s sanjami, pa naj še končam z njimi: leta zbežijo in pride čas, ko nimaš zjutraj več komu povedati, kaj si sanjal to noč …
