Povabilo pred TV: Drugačen božič

Verjetno ni med nami nikogar, ki ne bi vedel, kakšni filmi se bodo danes in jutri vrteli na televizijskih zaslonih. Božične jelke, okraski, zvončki, darila, puloverji, Božiček na saneh. Pa zgodbe o družinski sreči, o novih ljubeznih, o novih začetkih, vse seveda z obveznim srečnim koncem. Božični filmi so morda res izjemno klišejski, a za večino tvorijo nepogrešljiv del božičnega večera.

Pa vendar – med nami je tudi marsikdo tak, ki si ob vsakoletnem ponavljanju enega in istega zaželi, da bi televizijski program ponudil kakšen manj kičast pristop k božični filmski ponudbi. Ob obilici opisanih božičnih filmov bo nacionalna televizija vendarle predvajala filma, ki ponujata nekaj drugačnega.

Marsikateri ljubitelj filma v srcu še vedno nosi makedonski dokumentarni film Dežela medu (Honeyland, 2019), ki je z zgodbo o ženski, ki živi v tesnem stiku z naravo, prejel celo dve nominaciji za oskarja. Nekoliko manj znano je, da je že leto prej izšel še en podoben, čeprav manj odmeven film. Iranski dokumentarec Ljubljena (Delband, 2018) v ospredje postavi 80-letno Firouzeh, ki v gorah severno od Teherana živi stran od hrupa prestolnice. Kljub svoji zavidljivi starosti še vedno živi vsakdan, kakor so ga izkušali nekoč. Vso hrano še vedno pridela sama in z veliko ljubezni skrbi za svojo čredo krav. Starostnica pa se kljub odročnemu življenju sooča s pritiski zunanjega sveta. Iranske oblasti tradicionalne kmetovalce prepričujejo, naj se preselijo v mesta, saj naj bi njihove aktivnost škodovale tamkajšnjim gozdovom. A Firouzeh se kljub temu ne preda in povsem neodvisno od tokov civilizacije nadaljuje svoj boj za tradicionalni življenjski slog, ki ga v trušču sodobnosti vse bolj pozabljamo.

Iranski režiser Yaser Talebi je film Ljubljena posnel z izrazito osebnimi motivi. Na enak način kot Firouzeh je namreč živela tudi njegova babica, a je umrla, preden je uspel o njej posneti film. Devetintridesetletnik je v intervjuju povedal, da je s protagonistko filma razvil tako pristen odnos, da se mu je med snemanjem zdelo, “kot da je njegova babica še vedno živa”. Talebi je s protagonistko filma v odročni iranski pokrajini Alborz preživel dve leti in je skupaj z njo doživel nekatere težke preizkušnje, saj ji ob napredujoči starosti misli vse pogosteje uhajajo v strah, kaj se bo zgodilo z njenimi živalmi, potem ko je ne bo več.

Film Ljubljena vsekakor ponuja nekoliko drugačen način za preživljanje božičnega večera. Ob obilju komercialnih filmov nas podobno kot Dežela medu vrne k samim koreninam človeškega obstoja in nas v prazničnih trenutkih spominja, koliko smo se v objemu materializma in potrošništva oddaljili od našega najglobljega bistva.