Pred 50 leti v Večeru: Zakaj se peni Drava

Šest rudarjev še ujetih v blatu

Včeraj ob 18.30 je prišlo v zasavskem premogovniku znani rudniški jami Ojstro v Hrastniku do hude nesreče, v kateri sta po sedanjih podatkih dva rudarja izgubila življenje, sedem so jih s hudimi in lažjimi poškodbami prepeljali v trboveljsko bolnišnico, usoda šestih rudarjev, ki jih je zatekel vdor vode, pomešane z blatom, v jami, pa je kljub dramatičnim poskusom reševalnih ekip, da bi se v globini 115 metrov prebile do njih, še vedno neznana. Po izjavi reševalcev, s katerimi smo govorili davi okrog 5. ure, je ostalo le še rahlo upanje, da so ponesrečenci živi. /.../

Dobrodošli zaradi "biološkega ravnotežja"

Če se bodo uresničile bonske napovedi, bodo prišleki iz Jugoslavije ostali najboljši gosti na zahodnonemškem tržišču tuje delovne sile. V Bonnu vsekakor računajo z nadaljnjim dotokom delavcev iz Jugoslavije, posebno še, ker so z njihovo kvalifikacijsko strukturo več kot zadovoljni.

V Zvezni republiki dela danes že več kot dva milijona tujcev, do leta 1990 pa bi jih utegnilo priti še toliko. Največ tujih delavcev je iz Jugoslavije - približno 420.000. Slede Turki (373.000), ki so zavzeli drugo mesto in celo presegli nekdaj "vodilne" Italijane; le-ti so s številko 362.700 zavzeli sedaj tretje mesto.

Delavcev iz Jugoslavije pa ni samo absolutno največ, temveč jih je tudi sorazmerno največ prišlo v sorazmerno najkrajšem času - 300.000 samo od septembra 1968 ali v dveh letih in pol, 200.000 v letu in četrt, 100.000 v enem letu. Vodja zveznega urada za delo v Nürnbergu Stingl je pojasnil na tiskovni konferenci ta nenavadno nagli prirastek s tem, da je med Jugoslovani razmeroma največ delavcev s "stopnjo strokovne izobrazbe".

Proračuni kažejo, da bo v ZR Nemčiji, kjer se od leta 1964 vsako leto rodi vse manj otrok, leta 2000 živelo samo 2,700.000 prebivalcev od dosedanjih 60 milijonov. Največji "biološki primanjkljaj" pričakujejo v "aktivnih letnikih". Delovno in biološko ravnotežje je mogoče v perspektivi vsaj do nekod ohraniti samo s pomočjo tujih delavcev, ki s tem prenehajo dokončno biti "začasni" in postajajo stalen dejavnik v Zvezni republiki. Ker so zanje prav življenjsko zainteresirane zahodnonemške oblasti, si vse bolj prizadevajo, da jih ne bi samo pritegnile, temveč tudi zadržale. "Moramo jim pomagati, da se čim bolj vžive v okolico," je dejal časnikarjem minister za delo Arendt. /.../

S pivom zalita Drava

... Tudi radeljska občina ima inšpekcijske službe, ki niso od muh. Tako jim je prišlo na ušesa, da v dveh dravskih hidroelektrarnah - v Ožbaltu in v Vuhredu - popijejo precej piva. Podrobneje so se pozanimali in izkazalo se je nekaj skoraj neverjetnega: obe elektrarni sta pospravili lani kar 23.000 litrov piva - ožbaltska 9.000, vuhredška pa 14.000 litrov.

Ker v vsaki od njiju dela okrog 40 uslužbencev, v obeh torej skupaj približno 80 ljudi, so kar za več kot petkrat presegli letno povprečno potrošnjo piva na prebivalca naše republike. Po zadnjih podatkih pospravi vsak Slovenec na leto blizu 40 litrov piva, medtem ko je preprost izračun pokazal, da so se v obeh elektrarnah skupaj približali spoštovanje zbujajočemu poprečju 208 litrov piva na delavca...

Če bi bilo tako, bi najbrž po žicah pošiljali precej majavo elektriko, če bi jo sploh utegnili pošiljati. Vendar je treba povedati, da niso popili nič več piva, kot vsak drugi Slovenec, res pa je, da sta sindikalni organizaciji obeh elektrarn toliko piva nabavili v naših pivovarnah. Delavcem ne gre ničesar očitati.

Znano je, da smejo delovne organizacije za notranje potrebe družbene prehrane in za napitke k prehrani brez registracije gostinske dejavnosti nabavljati tudi pijače. Tako sta storili sindikalni organizaciji obeh elektrarn.

Ko je radeljski tržni inšpektor prišel v elektrarni na oglede, je v eni vprašal obratovodjo, "ali kdo ve kaj o prodaji piva?" Ta pa mu je odgovoril, da "o tem nima pojma" - zraven njega pa je stal do vrha naložen tovornjak, ki je pravkar pripeljal pivo.

Kam je torej šlo 23.000 litrov piva? Kam drugam neki, kot k številnim domačim, prijateljem in znancem. Pri zaboju se razlika v ceni v trgovini in po sindikalni liniji kupljenim pivom še kako pozna.

... Ker je za takšne primere težko najti ustrezne sankcije - delavci v obeh elektrarnah so menda izjavili, da bi tako njihovemu sindikatu odvzeli še edino delo - so se v Radljah za zdaj vsi zadovoljili s tem, da so ravnanje obeh sindikatov obsodili, ostala pa je šala, da se dravske vode penijo, ker so zalite s pivom, elektrika pa se ne more, ker je stisnjena v žice.

Janez Cundrič

Veleposlanik Rolovič umrl

Kljub vsej pomoči najsodobnejše nevrokirurgije medicina ni bila kos hudim poškodbam, ki jih je dobil naš veleposlanik na Švedskem Vladimir Rolovič med ustaškim napadom 7. aprila letos v poslopju jugoslovanskega veleposlaništva v Stockholmu. Vladimir Rolovič je podlegel davi ob dveh hudim ranam, ki sta mu jih s tremi streli v glavo povzročila terorista Brajkovič in Barešič. Streli so hudo poškodovali možgansko tkivo. V času smrti je bila ob veleposlaniku Roloviču njegova soproga Brana.

/.../ Ob iskrenem žalovanju zaradi smrti veleposlanika in sočustvovanju z njegovo družino, se odpirajo nekatera vprašanja, ki bodo preživela Roloviča in prerasla njegovo smrt.

Tako se je Radio Ljubljana davi v prvem komentarju ob Rolovičevi smrti vprašal, ali je bilo z naše strani storjeno vse za varnost naših diplomatskih predstavnikov. Naša vlada je upravičeno zahtevala, da je Švedska dolžna izkoreniniti zlo in ne le posredovati ob napadu.

Radio Ljubljana meni, da imamo opraviti s hladnokrvnostjo in brezbrižjem poprečnega človeka v visoko razviti Švedski, obenem pa s pojavom mlade emigrantske generacije. Problema ustašev po mnenju komentatorja ne gre vezati le za huligane, ampak se moramo vprašati, ali smo doma storili vse, kar bi morali za domoljubno vzgojo mlade generacije, za resnično veljavo načela bratstva in enotnosti in za to, da skrajneži ne bi mogli izrabljati položaja.

V tej luči je atentat na Roloviča huda šola za vse nas, za vso našo družbeno vzgojo.