Retrospektiva japonskega režiserja Rjusukeja Hamagučija: Vzpon japonskega mojstra

Ko razne institucije, kinodvorane in televizijske postaje prirejajo cikle kakšnih oddaljenih nacionalnih kinematografij, se je tovrstnih retrospektiv treba lotevati s precejšnjo mero previdnosti. Že velikokrat smo videli, da so tovrstni programi bolj izgovor za črpanje kakšnih tujih finančnih sredstev, potem pa smo priča kopici neznanih in nerelevantnih filmov, ki nikakor ne zadovoljijo občinstva. Cikel japonskih filmov, ki med septembrom in novembrom poteka ob sobotah zvečer na prvem programu TV Slovenija, je povsem drugačna zgodba. Selektorica Ivana Novak je izbrala sedem zares relevantnih del sodobnega japonskega filma, ki služijo kot zelo dober uvod v seznanjanje s to pomembno nacionalno kinematografijo.

Potem ko smo v minulih dveh tednih videli filme Inuo (2021), Jutro bo prišlo (2019) in Posrednik (2022), bomo znotraj tega cikla naslednje tri vikende gledali mini retrospektivo japonskega režiserja Rjusukeja Hamagučija. V kronološkem vrstnem redu bomo videli tri njegove ključne filme: Asako I. in II. (2018), O naključju in domišljiji (2021) in Drive My Car (2021). Prav ti trije filmi so namreč poskrbeli za hiter vzpon tega 44-letnega režiserja na mednarodni sceni, ki ga je pripeljal vse do oskarja za najboljši mednarodni film.

Njegov prebojni film Asako I. in II., ki ga bomo videli nocoj, izvrstno razkaže glavne motive, ki zanimajo Hamagučija kot avtorja. Za razliko od Hirokazuje Koreede, bržkone najbolj znanega japonskega filmskega avtorja po prelomu stoletja, ki na svet gleda skozi otroške oči, Hamagučija bistveno bolj zanimajo odnosi v svetu odraslih v današnji Japonski. Asako I. in II. je film, v središču katerega je Asako (Erika Karata), mlado dekle, ki se že v prvih prizorih usodno zaljubi v postavnega Bakuja (Masahiro Higašide), a ji prijateljica svetuje, naj z njim ne gre predaleč, ker ji bo prinesel samo težave. To se potem zares zgodi – Baku ima navado, da kar naenkrat izgine, pa čeprav vedno reče, da se bo vrnil nazaj k Asako. Po enem teh dogodkov dekle obupa in se zaljubi v nekoliko mirnejšega Rjoheja (igra ga prav tako Masahiro Higašide), ki je neverjetno podoben Bakuju. A ko se zaljubljenca že dodobra povežeta, preteklost z vso silo udari nazaj in vse skupaj obrne na glavo.

V tej pripovedi je že na prvi pogled marsikakšna podobnost z motivi iz filmov Woodyja Allena. Tudi Hamagučija zanima preplet usode in sreče na naša razmerja ter tudi percepcije, ki si jih ustvarjamo o naših ljubimcih. Vseeno pa je japonski filmar bistveno manj komičen. Njegove romance so bolj usodne, bolj filozofske. V vsakem primeru je bil ta pristop za Hamagučija izredno uspešen. Čeprav je imel za sabo že skoraj dve desetletji trajajočo pot filmskega ustvarjalca, je s tem filmom prvič prodrl na veliki oder svetovnega filma. Film Asako I. in II. se je uvrstil v prestižni tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu. A čeprav takrat leta 2018 tam še ni osvojil kakšne od nagrad, pa so Hamagučijevi filmi s tem postali stalnica na evropski sceni. Do danes je tako v zgolj petih letih ta režiser osvojil že vrsto prestižnih nagrad, kot so srebrni medved v Berlinu, nagrada žirije v Benetkah, nagrada za najboljši scenarij v Cannesu in ne nazadnje tudi oskarja za najboljši mednarodni film. Če kje, se je torej Rjusuke Hamaguči prav preko filma Asako I. in II. pojavil kot pomembno ime na mednarodni filmski sceni.