(ŠESTI DAN) Razdvojeni in razklani?

Najbrž bodo le najbolj natančni kronisti slovenske politične norosti ali pa dlakocepski zgodovinarji enkrat v prihodnosti uspeli razvozlati in določiti, kdaj se je v politični in družbeni besednjak vtihotapila teza, da je nacija razdvojena oziroma da med državljani vlada razkol. Kdaj sta v obtok prišli ti dve prazni in imaginarni besedi oziroma tezi? Ju je mogoče zgolj enostavno pripisati težnjam, da bi se slovenski volivci vrnili v čase kraljevine ali še pred njo, ko sta se bojevala zgolj dva politična tabora, klerikalni in liberalni? Ali pa se kdo zgleduje po ZDA, kjer je politični prostor rezerviran zgolj za dve politični opciji? Nekako poceni in preenostavni sta obe ugotovitvi, brez dvoma bo treba prodreti bolj v globino aktualne slovenske politične patologije. Že res, da vsak od nas živi v svojevrstnem balončku, v časih pandemije še bolj tesnih kot sicer, ampak - kje vi čutite, vidite, najdete razklanost? Kje je zarisana ta dvojnost, ta polovica?

Začnimo s svežimi javnomnenjskimi projekcijami. Razdvojenosti nikjer. Trenutne oblasti ne podpira 70 odstotkov državljanov. Za vladajoči pol bi, če bi bile volitve to nedeljo, glasovalo komaj nekaj več kot 20 odstotkov anketirancev. V besednjaku sodobnih kvizov - pri glasu ljudstva ni polovičke. Treba bo iskati, raziskovati naprej. Seveda, ideologija. Od leta 1941 je minilo 80 let. Statistično preverljivo je od razpada Jugoslavije preteklo 30 let. Za mlade in ne tako mlade rodove so to obdobja, ki jih, verjemite, zaznavajo nekako tako kot zgodbe iz antičnega Rima. Če ostanemo pri mladih, so bili nazadnje na ulicah zaradi nesposobne ministrice in kratenja pravice do normalnega šolanja, ne zaradi partizanskih filmov. Ali pa v vrsti na referendumu za vodo. Brez Titovih slik. Tudi ideologija, ki jo pri nas radi strnemo v medvojno in povojno obdobje, ne deli. Vsi, ki poskušajo razumeti zgodovino, da bi se iz nje učili, so jo že desetletja nazaj prepustili zgodovinarjem. Kaj bi nas torej lahko še delilo, razklalo? To, za koga volimo? Težko bi utemeljili takšno drzno tezo. Nekako najbolj bi lahko prikimali tezi, da nas je razdelilo cepljenje. A da bi zaradi tega nastal hudo problematičen nacionalni razkol? Trenja so se, to ste najbrž že opazili, pomirila in tudi tu težko najdemo formulo 50:50, s katero bi lahko upravičili tezo o razdeljenosti nacije. Kaj nas torej deli?

V resnici nič. Velika, kaj velika - gromozanska večina si želi živeti v uspešni in spoštovani državi. Želi si dostojnega zaslužka in dostojnega življenja, bivanja. Dostojne pokojnine. Reform. Želi si biti spoštovana in upoštevana, ne glede na krvno skupino, versko pripadnost, državljanstvo, barvo kože in spol. Spolno usmerjenost. Želi si biti ljubljena. Želi najboljše družbene, socialne in politične prakse iz držav, ki polno živijo evropske vrednote. Želi si politike, ki bo odgovorna, poštena in ki bo delala v imenu ljudstva, ne v imenu svojega žepa in malhe svojih sorodnikov in prijateljev. Želi si boja zoper podnebne spremembe. Seznam je prekleto dolg, v njem pa ni vsiljenih razkolov in razdeljenosti.

Razkola si želi pretirano glasna manjšina. Ker razkol in sprtost omogočata vladanje. Ker nima drugega - načrtov, platform, priljubljenosti, kaj šele uspešnega vladanja -, se skriva za veliko zastavo in lažnim domoljubjem, za povrh vsega pa na dan privleče še izumrle organizme. Kot so Jugoslavija, globoka država, udba, Tito, pa na koncu še migrante, Žide in drugo strelivo, s katerim želi pokriti lastno nesposobnost. In preusmeriti pozornost iz državnega korita, v katero brez sramu posega, medtem ko vam ponuja komuniste in druge z moderno državo in družbo skregane zombije.

In da bo absurd še toliko večji, ta glasna manjšina, ki bi rada, da verjamete, kako razklani smo, straši s socializmom. Saj veste, kako je bilo - zatiranje svobode tiska, podrejanje sodstva, discipliniranje nadzornih institucij, gojenje kulta osebnosti in dejstvo, da lahko samo ena stranka določa, kdo je pravi državljan in kaj je za državo in nacijo primerno. Sploh v kulturi. Zveni znano? Seveda zveni. To je tisto unificirano razmišljanje, isti pogledi, odstranjevanje tistih, ki ne mislijo enako, to sta bili Nemčija in Sovjetska zveza v tridesetih letih, če hočete, Jugoslavija v štiridesetih letih prejšnjega stoletja in to danes postaja lep del vzhodnih članic EU in žal tudi Slovenija. In, spoštovani predsedniki, tudi tu ni razkola - večina si tega zgodovinskega povratka nikakor ne želi.

Zato ob zavedanju, da razkola ni, spoštovani vladajoči, dajte nekaj na mizo. Program. Cilje. Nekaj, karkoli. Da se končno začnemo pogovarjati o resnih in pomembnih temah. Leta 2022 smo. Enotni v raznolikosti, ki nas bogati.